​Ljudska fronta je koalicija za demontažo kovidskega režima. Za ponovno vzpostavitev ustavnosti. Za lustracijo kovidarskih odločevalcev, izvajalcev, kolaborantov … No, to ne pomeni, me pomirja Gradišnik, da bojo Beovićko obesili na luster. Obesili jo bojo kvečjemu na kandelaber. Ker da resnica počasi prodira na dan.

Tako zdaj Gradišnik v LF navija za združitev vseh somišljenikov, tudi najbolj marginalnih. Tudi takih kot Andrej Šiško.

Ščuke Šiška pa ne!

Ko je omenil Šiška, so vsi rekli, čakaj malo, s Šiškom pa ja ne! Pa že prej so govorili, ah, ne, z Gregorjem Kosom iz Zdrave družbe pa že ne. Pa z Galetom tudi ne, on je ja marioneta, bla-bla-bla. Pa s Stevanovićem tudi ne, ta je ziher agent provocateur, sicer ne bi dobil električnega kabla na Trg revolucije. Vedno je tako, vedno je nekaj. Slovenija je nasplošno paranoidna. Kar je čisto v redu, ker ponavadi se na koncu izkaže, da je paranoik imel prav. (Ta mu je ratala. Lepa tolažba.)

Potem pa je somišljenikom rekel: “Čakajte, čakajte. Kaj bi rekli, če bi vam predlagal tako široko koalicijo, da bi bil na eni strani Šiško, na drugem koncu pa vodja neke komunistične stranke, zdajšnje, za katero nihče ne ve? Vmes pa nametano vse drugo. Kaj bi potem rekli? In da bi imeli samo ta osnovni program, program čiščenja Avgijevega hleva, z vsem ostalim pa se naj potem drugi ukvarjajo, ki se na to spoznajo. Nas naj zdaj zanima samo to, da zaustavimo ta cunami kovidskega režima …”

Pa dobro, Brane, ni to malo preveč fringe? Mislim, Šiško, no …

Zanalašč mora biti fringe! Zato, da pridemo v glavne medije, da se nam začnejo vsi posmehovati, ker samo tako bojo necepljeni lahko izvedeli, da sploh obstaja opcija, ki je pripravljena kovidskemu režimu narediti konec.

Zdaj vidim na Facebooku, da Šiška očitno ne bo zraven. Ker Socialistična partija Slovenije — ki poziva, naj Slovenija prizna samostojnost separatistične Luganske in Doneške republike — noče z njim sodelovati, češ, naj kar ima to svojo Stranko slovenskega naroda. Ampak ne vem točno, za kaj gre, niti me ne zanima. Ne znajdem se med vsemi temi odštekanostmi, demantiji in Zoom konferencami na Gradišnik-Mastnakovem nabrežju. Včasih imam občutek, da se utapljam.
​{embed_info_box}193902{/embed_info_box}

Zdravila

Ko zavijava za Halo Tivoli proti Hotelu Bellevue in navkreber naprej po Šišenskem hribu, mi razlaga, da je včeraj vzel ivermektin. Za vsak primer, ker se je zadnjih nekaj dni spet zbujal sredi noči ves prepoten. Zaradi borelioze. Borelioze se ne znebiš do konca življenja. “Borelijci” — ki jih je baje v Sloveniji sto tisoč — so po njegovem morda res bolj dovzetni za okužbo z korono, a zato manj dovzetni za citokinske viharje in torej “varni pred dihalno stisko”. Predlagal je celo, da bi bilo treba imeti evidenco, koliko je med ljudmi na kovidnih respiratorjih takih z boreliozo.

Za vsak slučaj to prepisujem iz odlomka iz njegove Kronike koker koronike pri Založbi Pivec, ki sem ga predlani spomladi objavil v treh delih [tukaj, tukaj in tukaj] — ker meni je to španska vas. O medicini itak nič ne vem, ampak me niti ne zanima. Pretirano sledenje simptomom in nasvetom in ukvarjanje z zdravstvenimi dilemami in bolečinami so zame hipohondrija, vsaj v latentni obliki. In mu tudi povem, da me moje telo kot nezdravnika niti malo ne zanima. Dokler normalno deluje, že ne. Iz vljudnosti se ne obregujem ob njegove zdravnjakarske tirade v stilu princeske na zrnu graha. Eno sem si prav izpisal iz KKK: da mu je “nagajalo periferno živčevje pod prsti levega stopala” in da je “doživel dva napada električnega ‘mrgolenja’ ali prasketanja v blazinici rastišča nožnih prstov”.

Konspirativnost mora bit

Nedolžno vprašam, kako in kje se sploh dobi ivermektin — pa pravi, naj se kar nanj obrnem, če ga bom rabil. Ne, ne, hvala, bog ne daj, samo sprašujem, ker me zanima in ker domnevam, da je to v bistvu ilegalno. Seveda, nekateri zdravniki pomagajo, ampak lahko zaradi tega izgubijo licenco. Zato je to Osvobodilna fronta. Konspirativnost mora bit. Beli recepti niso v sistemu, niso sledljivi, če jih pacient uporabi izven Slovenije. Kar pomeni, da je tisti, ki recept izda, varen pred preganjanjem kovidskih nadzornikov.

Ivermektin je po njegovem najbolj učinkovito zdravilo 20. in začetka 21. stoletja. Največkrat jemano zdravilo. Najbolj preizkušeno in tudi najbolj varno. Mimogrede tudi izvem, da doza stane samo 5 evrov, remdesivir pa kar 900 evrov. Če koga zanima. Nisem preverjal.

Gradišnikov tekst Otveganjuinneželenihučinkihseposvetujtezavtomehanikomaličrpalkarjem (naslov je moj, seveda, hvala) — prvotno napisan za Dnevnik, a je bil zavrnjen — sem tudi objavil z veseljem, čeprav je v bistvu hvalnica antimalariku hidroksiklorokinu. Zdravilo da inhibira vdiranje virusa v celice in ovira replikacijo virusov, če že pridrejo not. No, na koncu pa napiše, da to seveda ni hvalnica.

Saj vem, hotel je napisati zagovor zdravniku, ki razmišlja drugače kot zdravniška stroka in si je zato nakopal profesionalne težave. Eminentne medicinske publikacije ga ignorirajo. In vse to samo zato, ker ga je napol anonimen kreten na Wikipediji denunciral kot šarlatana. Ali pa ni bil napol anonimen kreten. A dvom je bil zasejan. Zato pa Miran Lesjak noče objavljati Gradišnikovih tekstov, če se mu zdijo sumljivi. Ker kaj pa on ve. Pa saj tudi Gradišnik ne ve. Jaz pa še manj. To je stvar odločitve. Gradišnik verjame, ker hoče, jaz pa ne, ker nočem. In vsi ostali. Tudi glede vsega drugega. Nimamo časa in volje preverjati. Čas in voljo imamo samo za to, da se v naglici in v sili tako ali drugače odločimo in potem za prmej verjamemo.
​{embed_info_box}193901{/embed_info_box}

Je pa res, da sem jaz kot medijski junkie do te mere profesionalno deformiran, da sem pripravljen objaviti karkoli, če je le dobro napisano. Ali se tudi navdušiti kot bralec. Tudi če ne verjamem ali če me tema ne zanima. Recimo temu uredniški ali bralni turboliberalizem. Všeč mi je recimo, da Gradišnik prizna — in zna napisati —, da “kot tekač in star artritičar tudi sam včasih [rad vzame] ibuprufen (nesteroidni antirevmatik) proti prostoglandinskemu vnetju”.

Toplo odsvetovano

Težko je. (To zdaj on razlaga.) Lahko se seveda informiraš. Tu sta recimo dr. Mercola in naša dr. Karin Rižner. Mercola je ameriški zagovornik alternativne medicine, osteopat in internetni poslovnež, ki trži prehranske dodatke in medicinske pripomočke. Kje drugje, če ne na Wikipediji ga deklarirajo kot “glavnega razpečevalca kovidnih dezinformacij”. Lani so ga tudi benali na YouTubu.

Rižnarjeva pa je biokemičarka in mikrobiologinja, zdaj holistična zdravilka z bioresonančno metodo. To rekši: “Verjela sem v cepljenje, dokler nisem imela prvih osebnih izkušenj z negativnimi posledicami po cepljenju pri njenih dveh otrocih. To me je izstrelilo na pot raziskovanja in študiranja o temi cepljenja.”

Mi smo ogljikova bitja, se razneži Gradišnik. Živimo od ogljika. Sonce pošlje ogljikov fotonski impulz in tole gre dol, v zemljo, kalček se prebudi, zraste pšenička, pšeničko požanjemo, naredimo moko, moko poješ v obliki kruha … In to, kar zdaj govoriva, to je ta sončni žarek. Vse, kar midva zdaj misliva, je sončni žarek. Vsaka misel je sončni žarek. Ogljikova bitja smo

Ja. Fotosinteza. Ampak če prav razumem, od tega žarka tudi kravica podstane breja in skoti telička in teliček zraste v kravico …

Gradišnik mi priznava, da sem očitno dovolj zdrav človek, kar zadeva prehrano. Me zelo veseli, da kot vsejedec to slišim od vegana. Res pa je, da ne razmišljam o tem, kako koljejo mlade kozličke.

Ampak res mi je všeč ta Gradišnikova tolerantnost. Vem, vem, ti si zmeren, mi piha na dušo, ti ne piješ alkohola. O, pa ga, tudi kdaj. Ne preveč, seveda. Jaz sem po njegovem varen, ker sem enajst let mlajši od njega. Ker da do sedemdesetega leta še kar gre, kot pravi njegov najljubši zdravnik dr. Homan. Res pa je, še navrže, da se pri 71 ne počuti bistveno drugače kot pri dvajsetih.

Jaz pa se. Bistveno drugače. Ne nujno fizično in ne samo fizično.

Končujeva na Rožniku, na Cankarjevem vrhu, kjer si privoščiva on njihov hišni čaj, jaz pa kavo. (Niso pa mu povedali, da ga brez vprašanja postrežejo že sladkanega.) Pa še s kosom pogrete orehove potice me části za domov.

Že prej je bil videti iskreno presenečen — če ne celo zaskrbljen —, ko sem mu rekel, da sem se brez pomislekov pustil tako imenovanim javnozdravstvenim režimcem trikrat cepiti. Zato mi zdaj še enkrat položi na dušo, naj le jemljem trideset dni po cepljenju po tri ta male aspirine na recept, namreč stotke, na dan, da ne pride do strjevanja krvi. Če bom slučajno še četrtič cepljen, seveda. Kar pa mi toplo odsvetuje.
​{opomba}193903{/opomba}