Sam hočem z Gradišnikom razčistiti predvsem vprašanje, zakaj evropska ločnica med dobro in slabo precepljenimi poteka skoraj natanko po liniji nekdanje Železne zavese. Kateri gen ali mem je pa pri tem na delu?

Odgovor je preprost, mi odgovarja: medtem ko je kolonialistični Zahod nemoteno tlačil in še tlači ljudstvo — zdaj seveda z materializmom in potrošništvom —, pa je imperialni Vzhod doživel Oktobrsko revolucijo, pozneje pa še nekajkrat gnev tlačenih, nazadnje recimo v primeru Ceaușescu. Na Vzhodu je še živ spomin na to, da je ljudstvo zmožno res udariti nazaj. Na Zahodu pa ne? Ne, tam so uporniki samo “transparentaši”. Cepitelji in raja so po njegovem v tihi koluziji.
​{embed_info_box}193863{/embed_info_box}

Življenje v mehurčku

Poguglava podatke za nemške Bundesländer, iz katerih je seveda razvidno, da so v nekdanji ZRN v povprečju precej bolj cepljeni kot v nekdanji DDR. Gradišnik mi to pozneje po emailu razloži takole: “Očitno odloča mem in ne gen. Na eni strani strah oblasti, na drugi tihi upor množic.”

Gradišnik živi v mehurčku. To sam priznava in se mu očitno sploh ne zdi slabo. Obdaja se somišljeniki. (Don’t we all?) Ne s tistimi, ki pravijo, da je idiot. Kaj bom jaz njega bral? Pravi, da sploh ni sledil tistemu, kar se je usulo po njem po nastopu v oddaji Politično s Tanjo Gobec. Pojma nima, kako se je nad njim zgražalo vse živo od Mihe Mazzinija pa do najbolj ortodoksnih desnih medijev.

V njegovem mehurčku je najbolj kredibilen medij Swiss Policy Research. To vem že od prej. Začnem delati domačo nalogo in najprej izvem, da je SPR “ein unabhängiges Forschungs- und Informationsprojekt zu geopolitischer Propaganda in Schweizer und internationalen Medien”. Kmalu pa ugotovim, da to stran skrivnostnih lastnikov in urednikov naš megabubble sesuva kot fake news in izstreliščno rampo za razne teorije zarot, zmešane ideje privržencev QAnona in psevdoznanost.
{embed_foto}764418{/embed_foto}

Pa kaj? Gradišnik se ne pusti motiti, ko mu to naprej vržem. Zanj je SPR najbolj zanesljivo informacijsko središče. Ugane, da sem te kritike pobral na Wikipediji in že ima odgovor: SPR — ki bojda sploh ni švicarski, ker striktno uporabljajo scharfes S (ß), ki ga Švicarji ne — objavlja tudi kritike na svoj račun. Imajo celo rubriko, kaj o njih objavljajo drugi. Na čelu z Wikipedijo. Naj si preberem. Saj vemo, kako je, ne? Slovensko Wikipedijo že mogoče pišejo dobrodušni, dobronamerni zagnanci — in jo tudi on sam rad konzultira —, medtem ko je pa angleška Wikipedia propagandno orožje najslabše vrste. In temu primerno tudi financirana.

To je pač stvar odločitve, skromno pripomnim. Ker kdo pa ima čas in komu se sploh ljubi, da bi vse te neštete vire prečekiral? Že brez Gradišnika se včasih počutim potegnjenega v informacijski maelström — in to resno spominja na utapljanje —, zdaj pa naj se še z njegovimi viri in Facebooki ukvarjam?

Sveta Vakcina

Skratka, zdaj se Gradišnik razdaja tudi na Facebooku. V zadnjih dveh, treh mesecih je samo na Facebooku napisal kakih 350 strani. V starih merskih enotah je to cirka 700.000 znakov. (Toliko jaz napišem v pol leta. Pa ne na Facebooku.) In da ne bo pomote, on sovraži Facebook.

Že v redu, ampak kako pa gresta skupaj produktivnost na družbenih omrežjih in averzija do družbenih omrežij? Kje je tu veselje?

To ni veselje. To je občutek moralne, državljanske, človečanske dolžnosti, kozmične solidarnosti. Rad bi dosegel ljudi, ki ne vejo nič in ki poslušajo samo ta glavne medije in ki verjamejo, da jih bo sveta Vakcina odrešila. Rad bi, da pridejo do pametnega, očitno ne norega človeka, do inteligentnega človeka, ki zna pisati in ki ima podatke in vire in linke. Ti ljudje se mu smilijo. Primerja se z Jezusom. Ne tako kot Beatli, ampak v tem smislu, da mu je bolj mar za tisto eno izgubljene ovčko kot pa za tiste, ki so ostali v čredi.

Gre pa tudi za pragmatičnost: od 2. decembra lani, ko je začel, do danes je nabral dva tisoč sledilcev, frendov. Če bi operiral po mailu — kot je prej ljudem v stiski svetoval kot e-terapevt —, jih ne bi nikoli toliko dosegel. Ker take adreme pa niti on nima. Čeprav je po mojem tako zajetna kot v starih časih Ruplov adresar.

In kaj dela Gradišnik na Facebooku?

Za ilustracijo ponatiskujem še ne en teden star zapis. Ali pravzaprav zapisnik. Ljudske fronte, kot si rečejo. LF. (Ne, ni mišljen limfoidni folikel.) Ni povsem integralen, je pa brez posegov, ki bi se vtikali v Gradišnikov stil in smisel za humor. In res: fikcija to ni, je pa nedvomno proza. Konspirativna, pa vendar objavljena. Politična proza, prozaično subverzivna.Da človek enkrat v življenju naleti na dobro napisan zapisnih, je pa tudi nekaj. Tako zabavnega birokratskega teksta sam nisem bral že od leta 2000, ko je Miha “Mahatma” Zadnikar opisal svojo aretacijo na Metelkovi in basanje v kareto z zaslišanjem vred na policijski postaji.
​{embed_info_box}193864{/embed_info_box}

Še veliko antižgancev bodo morali pojesti

Skratka:

Zaupno poročilo o sestanku 21. 2. 2022 na Slovenskem trgu 13 [lokacija kodirana]

Dogajalo se je zvečer na domu državljana B. Udeleženci so prihajali v petminutnih presledkih, da niso zbujali pozornosti. Prišlo je [zamolčano število] oseb. Zastopani so bili krili, center in oba biološka spola.

Pred začetkom je državljan B. udeležencem in udeleženkama postregel z večerjo. Njegovi koruzni žganci se imenujejo antipolenta, saj je treba za njihovo pripravo narediti vse obratno kot pri mešanju polente: na ognju se meša suhi in ne kuhani zdrob. Krop se vliva na zdrob, ne pa da bi se slednji sipal v vodo. Žganci so kuhani, ko vpijejo krop, ne pa po eni uri mešanja polentne brozge. Državljan B. jih je zabelil s polivko iz jajc, umešanih s feto. Kot zelenjavna priloga je rabila osvežilna turšija.

Navzoči so bili nad jedjo navdušeni in so ob razhodu pozno ponoči dobili namesto popotnega brašna kar recept.

To z žganci ni šala, ampak slovenska varianta običaja, da se je treba o resnih rečeh meniti ob jedi. Ko si sit, si boljše volje in bolj zaupljiv. Tudi visokoleteči načrti se zdijo laže uresničljivi, kot če si lačen. In če pogovor nikamor ne pripelje, si se vsaj najedel.

Sledila je obravnava po točkah.

Točka 1: poročilo o politični situaciji

Državljanka I. je predstavila analizo razvoja politično-zdravstvene situacije. Njeno strokovno mnenje je, da gre pri omiljevanju ukrepov za orkestrirano dogajanje, katerega glavni namen je brisanje sledov. Opustitev PCT je tudi opustitev razlikovanja med cepljenimi in necepljenimi primeri, vključno s smrtmi. Statistika postaja očitno tako neprijetna, da jo je bolje pokopati skupaj z brezimnimi žrtvami. Državljan K. je pripomnil, da maske ostajajo v funkciji zniževanja kognitivnih zmožnosti državljanov. Nenadno in z ničimer utemeljeno odklepanje države pa ima za dokaz, da so se oblasti začele zavedati resničnega razpoloženja tihe večine državljank in državljanov.

Državljanka I. je elaborirala, da se bo cepitvena propaganda gotovo nadaljevala po načelu “če ne zgrda, pa zlepa”. Zdaj je v državi cel kup izvedencev za psihološko propagando: odmerke bodo ponujali kot pogoj za stalno rešitev pred paralizacijo življenja nasploh. V EU pa je na voljo in za postopno porabo še vsaj poldruga milijarda kupljenih odmerkov. Glede na povedano ni treba spreminjati kurza, je pa treba glasno opozarjati, da je nenadno sproščanje krinka, pod katero se skriva grdi obraz “strokovne diktature”.

Točka 2: Interni sporazum o povezanosti

Ta je bil med udeleženci dosežen soglasno in osupljivo hitro. Pripravljenost za sodelovanje, ne le načelno, ampak že tudi konkretno operativno, je pokazalo n število strank ali skupin, ki jih je bilo več kot tri in manj kot sedem.

Vsi smo bili za to, da se sklene zveza strank, skupin, iniciativ in gibanj ter uglednih posameznikov in da se ne preprečuje vstop nikomur, ki pristaja na že znani program najmanjšega skupnega imenovalca: torej demontirati kovidni režim in s pravnimi sredstvi poskrbeti za to, da se ne bo mogel povrniti, ko bo svet zadela naslednja od egiptovskih nadlog (recimo kužne krilate kobilice).

Ker je bil med zbranimi tudi predstavnik tako imenovane intelektualne hrbtenice slovenskega ljudstva, smo dobili zagotovilo, da nas bo podprla akademia. Nekateri odsotni so nam že prej obljubili podporo, recimo skupina sodelavcev KUD Logos oz. krog, ki je sodeloval pri pisanju zbornika Proti diktaturi enoumja [Gorazd Kocijančič, Tomaž Mastnak, Miklavž Komelj, Branko Gradišnik, Karel Gržan et al., op. MC], Šorlijev krog empirikov, piscev zbornika Koronska kriza pod drobnogledom empirične znanosti [Srečko Šorli, Andraž Teršek, op. MC] … To zagotavlja, da bomo v zakonodajni vlogi zmožni nadgraditi najmanjši skupni imenovalec z državotvornim programom. Nekdo je pripomnil, da nižanje inteligenčnega kvocienta v državnem zboru iz mandata v mandat ne dokazuje, da postajamo Slovenci vse bolj bebasti, ampak da se pametnejši ljudje umikajo iz politike. Če bo naš predvolilni nastop premagal bariero medijske cenzure, se bodo začeli vračati.