Toda glede na letni čas in vremensko napoved za tisti dan se mi to ni zdela najboljša ideja. Zato sem predlagal — ker vem, da je natreniran in vztrajen tekač, nekoč celo maratonec, ali pa vsaj pohodnik in nenazadnje sprehajalec mnogih psov (hkrati) —, da se dobiva pri Čolnarni in greva na pohod na Rožnik ali okrog njega. Hodila da bi sem in tja, dokler nama ne zmanjka vprašanj in odgovorov. Prav? Prav.

Tak treking ali hiking intervju je zanimiva izkušnja. Hitela nisva, kolen seveda tudi nisva grizla, se zadihala še manj in včasih naredila kak emfatičen postanek, kadar je bilo treba mahati z rokami. Telefon na vrvici okrog vratu ni tehnična ovira za tonsko snemanje, a priporočam hojo vštric. Bom morda še kdaj s kom drugim ponovil. Iz tega bi lahko nastal nov žanr. Peripatetični profil, recimo.

Flashback: Afera Meglič

Tako se z Gradišnikom po mnogih letih vračava v Večer. Dolgo naju ni bilo tu skupaj. Bilo je leta 1987, ko sem kot absolvent primerjalne književnosti in Večerov štipendist objavljal literarne kritike. Danes že pokojni Vili Vuk, tedanji urednik kulture na Večeru, mi je dal recenzirati Gradišnikovo novelistično noviteto pod naslovom Mistifikcije. Kot je govoril že naslov, je šlo za postmodernistične metatekste. Z veseljem sem sprejel nalogo.

Ampak! V mladostni objestnosti mi je prišlo na misel, da če se pisatelj sam poigrava z identitetami “domnevnih” avtorjev, “najdenimi” teksti in z “izmuzljivo” pojavnostjo literature same, zakaj se ne bi še kritik? Zakaj si pa še jaz ne bi smel kaj izmisliti!

Rečeno, storjeno. Namesto kritike sem napisal fiktivno pismo ogorčenega bralca (in amaterskega literata) po imenu Karel Meglič. Pod krinko izmišljenega lika sem Gradišnika v obupno staromodni slovenščini gladko obtožil, da mu/mi je ukradel tekste, poslane v branje za eventualno objavo na založbo Kmečki glas, kjer je bil Gradišnik takrat res literarni urednik. Objava je šla skozi. 

Nakar še Jerebinšek

Gradišniku je valjda počil film pod lažnimi obtožbami in je začel pisariti paranoična pisma bralcev. Se sploh ne čudim, jaz bi jih tudi. Pa mi jih ni bilo treba. Namesto tega sem se hahljal v brado svoji nesramni duhovitosti.
​{embed_info_box}193462{/embed_info_box}

Moji žrtvi in posredno vpletenim se seveda to ni zdelo niti malo smešno. Delodajalec je Gradišnika začasno suspendiral, dokler se zadeva ne razjasni. Postalo je vroče. Vili Vuk mi je rekel, naj zadevo nekako zgladim. Pa je nisem. Ravno nasprotno. Napisal sem še eno noro pismo bralca: tokrat kot namišljeni Franci Jerebinšek, knjižničar v pokoju. Pod imenom druge fiktivne osebe sem denunciral prvo fiktivno osebo — tega Megliča torej —, da je znan kot notoričen lažnivec in senilen, zmešan starec, mitoman.

Ali sem resno mislil, da bom Gradišnika s tem opral sumov, dvome javnosti pa razpršil? Seveda ne.

Tudi ta objava je šla skozi. Ne vem, kako, ampak je. V starih časih je šlo skozi vse. Karkoli. No, godlja se je še nekaj časa nadaljevala. Za vsak slučaj pa sem potem napisal še pravo, pošteno, realno, standardno, z lastnim imenom in priimkom podpisano kritiko Gradišnikovih Mistifikcij. Pohvalno, seveda. Ker mi je bila knjiga res všeč.

Razkritje na Blogosu

Zadeva je nekako potihnila. Čeprav te potegavščine ne jaz ne kdo drug takrat nikoli ni obelodanil, je Gradišnik svoji založbi le nekako dokazal, da ni dokazov, da bi si res prisvojil kak tuj tekst. Suspenz so hvala bogu umaknili, on sam pa si je z identiteto zlohotnega Megliča belil glavo še leta in leta. (Baje je takrat osivel.)

Potem pa sva leta 2007 kot blogerja slučajno trčila na Blogosu. Blog je začel pisati zaradi promocije svojega romana Roka voda kamen, občasno pa se je še vedno ukvarjal z Megličem. Zadeva je bila namreč spet aktualna, ker se je za božjo voljo pojavil še en — ali nemara isti, bi pomislil Borgesov bralec — Karel Meglič in sesul enega od takrat recentnih Gradišnikovih potopisov. Toda tokrat to nisem bil jaz. Prisežem!

Po dvajsetih letih sem že skoraj pozabil, za kaj je prvotno sploh šlo, in tako sem se nazadnje nehote izdal, v bistvu prostovoljno s prostodušnim komentarjem na Gradišnikovem blogu: “Karel Meglič? Čakaj malo … A nisem imel jaz nekaj s tem? V zvezi z Mistifikcijami?”

Največja ali vsaj časovno najdaljša literarna potegavščina je bila tako pojasnjena. Gradišniku je odleglo, jaz sem se mu opravičil, ostala sva v prijateljskih odnosih.

O tem primeru je pred leti napisal knjigo: Moje življenje s Karlom Megličem. Pol milijona znakov, čez trideset avtorskih pol, s slikovnimi prilogami. Imam jo na računalniku. Sem jo prebral, ampak zdaj niti jaz več ne vem, kaj je res in kaj izmišljeno. Morala bi že iziti pred leti, vendar Gradišnik toliko piše, da mu založbe ne folgajo tiskati knjig.

Fast forward v leto 2022

Petintrideset oz. petnajst let pozneje je vse drugače. Gradišnik je še vedno skriboman. Po mojem je v življenju napisal toliko, kot zelo načitan človek knjig prebere. To svojo čudežno sposobnost pripisuje keto dieti — čeprav se je seveda ne drži od včeraj. Večji del za notranje izgorevanje potrebne energije zauživa z zdravimi maščobami, zato vsak dan spije deci kvalitetnega olivca.

V mlajših letih se je v nekem trenutku — ko sicer ni več bil začetnik — odločil, da ne bo več pisal fikcije. To je bilo povezano z odločitvijo, da v življenju ne bo več blefiral. Odpoved fikciji je bila odpoved blefiranju. Odpoved prodajanju muda za govna. Samemu sebi je to prepovedal. Spoznal je, pravi, da je njegovo dotedanje življenje bilo eno samo perje. Resda še zdaj včasih piše fikcijo, ampak jo tako zakamuflirana, da nihče ne ve, da je fikcija.
​{embed_info_box}193463{/embed_info_box}

Seveda pa Gradišnik ne piše samo knjig, ampak včasih preseneti tudi s kakim ekstra člankom. Znamenito je bilo recimo njegovo božično odprto pismo Janši v Dnevniku, napisano kot odgovor na njegov famozni dopis, distribuiran v naše poštne nabiralnike. Hvala ti, da si se me spomnil, dragi predsednik! To je bilo nekaj najbolj huronsko ciničnega, kar je kdaj kdo napisal na premierov račun.

Gen in mem

Čeprav je bilo možno iz publicistike med njegovimi vrsticami že prej razbrati, da je avtor antivakser, je po novem letu končno dočakal — in dodobra izkoristil — svoj outing v oddaji Politično s Tanjo Gobec. Stroge, prestroge protikovidne ukrepe v nekdanjih kolonialističnih, zavojevalskih državah je pripisal “zgodovinskemu memu”, da so tam pač navajeni “brezobzirno delati z ljudstvi” in “teptati [celo] svoje ljudstvo”, medtem ko smo se pri nas “kot hlapci naučili ponižnosti, pokornosti”:

“Tisti, ki nosijo ta [hlapčevski] gen, ta mem, so tisti, ki so se dali cepiti. Je še pa ena druga tradicija — prešernovska, leto 1948, narodno buditeljstvo, OF, študentsko gibanje, liberalizem, na koncu pa osamosvajanje. Ta del pa bolj prehaja v to, da nam je pomembnejša osebna svoboda.”

Polovici bolj hude Slovenije — pa najbrž ne samo desničarjem — je ob Gradišnikovih besedah padel mrak na oči, češ, zakaj nas ta človek žali in ali se jim je na nacionalki čisto utrgalo, da take tipe vabijo na Televizijo.