Da na RTV »nič ne delajo«, ni nova pogruntavščina, kaj šele izviren desničarski očitek. To je med nami že iz časov samoupravnega socializma.
Včeraj sem se slučajno spomnil apokrifne anekdote, ki sem jo davno slišal. Morda mi jo je povedal Mojmir Sepe, nisem ziher.
Baje je ženica z dežele na obisku v Ljubljani šla mimo takrat nove stavbe (R)TV Slovenija na Kolodvorski (oz. Moša Pijadejevi, kot se je imenovala). Gledala je to veliko hišo in se čudila in vprašala nekaj tipov, ki so tam stali: »Ježešna, koliko ljudi pa tukaj dela?«
Naletela je ravno na Frana Milčinskega Ježka. Ta ji je odgovoril: »Nič bat, mamka. Niti pol!«
Če upoštevamo, da je bila stavba zgrajena leta 1975 in da je Ježek umrl leta 1988, lahko domnevamo, da je mem o tamkajšnjem nedelu star vsaj trideset, štirideset, petdeset let.
A kakorkoli: dovolite, da se še enkrat ustrelim v nogo z nepopularnim mnenjem o nepopularnem predlogu nove medijske zakonodaje.

Predolgo že na svetu

Za začetek samo nekaj disclaimerjev.
Dejstvo je, da sem ponavadi skeptičen do stališč na alarmantne dogodke in odmeve in debate aboniranih medijskih modrecev à la Marko Milosavljević in Sandra Bašić Hrvatin. Kaj šele do apriornega nasprotovanja spremembam, ki se je prebilo na agendo protestov proti vladi.
Dejstvo je tudi, da ta vlada ne vliva nobenega zaupanja, da bi znala, mogla in hotela narediti nekaj dobrega za medije. Še več! Ta vlada vzbuja celo sume, da ne zna, ne more in noče narediti nič dobrega za noben medij — razen za »svoje« in sebi naklonjene (kar je skoraj eno in isto).
Dejstvo pa je tudi, je treba v zvezi z RTV Slovenija nekaj postoriti in da to zagotovo ne bo šlo brez sprememb zakonodaje.
Žal sem skeptičen tudi tega. Preveč zakonskih sprememb, ki so se nanašale na javni zavod, sem že videl, da bi verjel, da se bodo pa tokrat le obnesle. Vse, kar se je v zvezi z RTV Slovenija doslej institucionalnega spreminjalo, je bilo brezplodno ali pa je zadeve še poslabšalo. Dokaza za to sta vsaj dva: RTV je vedno siromašnejša, javnost pa s programom vedno bolj nezadovoljna.
Ali če hočete drugače: predolgo sem že na svetu, da bi verjel, da se bo kaj spremenilo. Ne verjamem, da bo pa zdaj vse v redu. In ne verjamem, da bo zdaj res katastrofa.

Saj ni čudno

Vsake toliko napišem tekst ali celo serijo tekstov o problematiki RTV Slovenija. Vedno je nekaj. Lahko bi jih še veliko več, pa se mi ne ljubi. Pa ne zato, ker bi si želel, da bodo moji teksti imel nek otipljiv vpliv, ampak zato, ker RTV Slovenija zavestno in z dolžno užaljenostjo ignorira vsako domnevno nepooblaščeno kritiko in jo razume kot izraz škodoželjnosti ali celo sovražnosti. Kot napad na neodvisno novinarstvo.
Če na hitro pogledam, najdem nekaj ducatov tekstov na to temo. Saj ni čudno, da jim grem na živce. Od Ambrožičeve do Možine, od Aščićeve do Carlove. Od Kadunca do Štefančiča.
Whatever. Tukaj je hiter editor’s choice iz zadnjih dveh, treh let: Komu pomaga in čému koristi Svet RTV Slovenija? (11.12.2017), TV Dnevniku in RTV za popotnico za naslednjih 50 let (16.4.2018), RTV Slovenija ni dorasla politični in medijski situaciji (24.9.2018), Vojna SDS proti (ali za) RTV (1.): Očiščenje in pomlajenje? Ali deratizacija? (26.3.2020), Vojna SDS proti (ali za) RTV (2.): Varuhinja v čudežni deželi (4.4.2020), Vojna SDS proti (ali za) RTV (3.): Janša je kot memoji na iPhonu (5.4.2020), Politični pritiski na novinarje in novinarski pritiski na politike (15.5.2020).

Menedžment ni najhujši problem

Tako sem seveda gledal tudi torkovo omizje s Ksenijo Horvat in se spraševal, v čem je razlika med optimizmom in pesimizmom glede prihodnosti RTV Slovenija.
Ampak vsaj nekaj: zanimivo in presenetljivo, a spodbudno je bilo, da med gosti v studiu (Boris Bergant, Rončević, Kadunc, Petek, Milosavljević, Štuhec) ni bilo nikogar, s katerim se vsaj deloma in kdaj pa kdaj ne bi mogel strinjati — čeprav so se sami med seboj seveda še tem manj.