Z zanimanjem in zadržanim dihom spremljam nove in nove peticije, ki si jih rojaki znova in znova izmišljajo in dajejo podpisovati. Najbolj napet je derbi med tistimi, ki podpisujejo peticijo »v zahvalo in podporo« vladi, in tistimi, ki podpisujejo peticijo proti vladi in jo pozivajo k odstopu.
Ko to pišem, se zmaga nasmiha nepremagljivi enajsterici prvopodpisanih provladnih sikofantov (Primc, Pučnik, Grafenauer, Kuntner, Cukjati, Zevnik, Zevnik, Juhant, Aplenc, Tomšič, Rant), ki proti bolj ali manj anonimnim nergačem vodijo s približno 15.000 podpisi proti 12.000.

Ideja: referendum!

Mimogrede naj navržem, da imam še boljšo idejo. Zakaj ne bi podpore in nepodpore vladi izražali na referendumu?
Volitve so brez veze. Saj vendar vemo, da se niti na volitve več ne moremo zanesti. Niti stranke same, kaj šele državljani. Vsaj zadnja dva primera vlad nam dokazujeta, da pri sestavljanju vlade po eni strani niti zmaga ne pomaga, po drugi pa jo je mogoče sestaviti celo brez volitev!
Zato se zavzemam za neposredno demokracijo. Vlado naj sestavi, kdor jo pač zmore in zna, državljani pa bomo o tem naknadno — ko je bomo imeli bodisi poln kufer ali pa jo bomo vzljubili — glasovali na referendumu.

Kateri Janez Janša?

No, zdaj pa je izbruhnila še peticija za ukinitev prisilnega RTV prispevka. Pobudnika sta Inštitut dr. Antona Korošca — »zasebni zavod za spodbujanje družbenega dialoga« — in časopis Slovenec (kar v bistvu pomeni, da je pobudnik en in isti). Med njunimi ustanovitelji oz. izdajatelji je nekdanji minister dr. Andrej Umek (v drugi Drnovškovi vladi za znanost in tehnologijo, v Bajukovi pa za okolje in prostor). Danes je kolumnist Nore24TV.si in piše paranoidne nebuloze:

»V senci pandemije [se dogaja] v Evropi drug proces, ki […] ni nič manj in nič več kot poskus okupacije Evrope. Pobudnik te okupacije uma […] je skupnost vseh muslimanov.«

Peticijo je v kakih dveh dneh podpisalo krepko čez dva tisoč ljudi.
Ali sta jo podpisala tudi dva od bolj znanih demonstrativnih neplačnikov RTV prispevka — namreč predsednik vlade in notranji minister? Prvega policaja Hojsa očitno ni med podpisniki, Janša pa je. Razen če ni peticije za hec podpisal eden od njegovih treh preimenovanih soimenjakov.

Odbijajoče

»Ukinitev prisilnega plačevanja RTV prispevka …« — pazite to dikcijo: prisilnega, ne obveznega! — je samo pol prve točke Umkove peticije. Druga, komplementarna polovica pa se glasi: »… in možnost prostovoljne dodelitve tega prispevka mediju po lastni izbiri državljana«.
Ni še dva meseca, odkar sem pod naslovom Vojna SDS proti (ali za) RTV (1.): Očiščenje in pomlajenje? Ali deratizacija? napisal, da bi v primeru izbirne alokacije sredstev za medije »na lepem razfrčkani denar neizkoriščen poniknil«.
Toda še hujši, čeprav »samo« načelen problem je pri tem konflikt interesov.
Odbijajoče je že to, da dá peticijo podpisati človek, ki sodeluje z medijem, ki si lahko obeta sredstva iz predlaganega vira.
A to še ni nič v primerjavi s tem, da peticijo verjetno podpiše sam predsednik vlade, ki lahko s svojo politično močjo ta sredstva RTV dejansko vzame in jih domnevno čistih rok prerazporedi mediju, ki ga je pomagal soustanoviti in katerega solastnik je tudi stranka, ki ji že sto let predseduje.
Bi radi slišali še druge primere primerovega pizdenja čez za premalo preslabo opravljenega dela predobro plačane novinarje RTV? Naj začnem naštevati še prostitutke, piškotkarje, neintegrirance, opankarje?

Kdo je za kaj poklican, kompetenten

RTV Slovenija ima problem. Vedno hujši problem. Pa ne samo v tem smislu, da je to, kar je še konec marca za javni zavod zgledalo samo kot zla slutnja, do srede maja postalo realnejša, skorajda že otipljiva grožnja.
Kot sem le malo pozneje (v zvezi z varuhinjino zaščitniško držo do novinarjev) napisal:

»[Todorovskijeva] s tem nehote ali vsaj nevede povzema problem RTV Slovenija: delajmo se, kot da se nič ne dogaja, in izkoriščajmo vsak verbalni ali fizični napad na nas kot argument za naš obstoj in smisel delovanja.«

Skratka, ponavljam: desničarji na čelu z Janšo in civilnodružbenimi sateliti à la Umek so na žalost skoraj edini, ki opozarjajo na napake, ki se na RTV Slovenija dogajajo.
Na žalost zato, ker za kritiziranje, prvič, niso ne kompetentni ne pristojni, drugič pa zato, ker je njihovo kritiziranje evidentno bolj kot z državljanskimi interesi pogojeno s političnimi in celo z ekonomskimi.

Tretjič na žalost

In tretjič na žalost: nihče od tistih, ki so za kritiziranje poklicani in kompetentni — z novinarji in uredniki samimi na RTV in z vodstvom hiše vred —, nima skoraj nobenih pripomb na javni medij. To je morda še hujši problem kot sámo desničarsko udrihanje po RTV. Ker navidez daje Janši in njegovim prav.
Zato mi je bila všeč včerajšnja pripomba nestorja slovenske komunikologije akad. dr. Slavka Splichala s FDV, ki je rekel, da bi morali »za vsako novinarsko hišo ali drugo institucijo [presojati], kako dobro in učinkovito opravlja svoje delo, […] tudi za javno RTV« — in dodal, »da do tovrstne razprave ni prišlo ravno zaradi neprestanih političnih pritiskov«.
Vsaj to. Vsaj nekaj. To razumem kot dobrohotno pripombo, da sta za prepir potrebna vedno dva. Ne gre samo za politične pritiske na novinarje, temveč tudi novinarske pritiske na politike.
To dvoje seveda ni isto, niti ni na enak način in z enako upravičenostjo dovoljeno ali celo zaželeno. Prepričan pa sem, da je zdaj skrajni čas, da se mediji — pa ne samo RTV Slovenija, čeprav ta najbolj — zavejo, da si morajo pravico za pritiske na politike zaslužiti s poštenostjo, resnicoljubnostjo in profesionalnostjo.