Nadaljevanje teksta Vojna SDS proti (ali za) RTV (1.): Očiščenje in pomlajenje? Ali deratizacija?, (26.3.2020).
Ilinka Todorovski v kolumni Eksplozija odzivov in protistrup za jezo na MMC obžaluje, da prejšnji mesec ni prejela samo pohvalnih, pozitivnih pripomb na program in delo javnega servisa, ampak tudi negativne. Da ti »zahtevni časi virusa« iz ljudi ne potegnejo »le dobro in najboljše«, temveč tudi slabo in najslabše. Ampak nikar ne obupajmo, češ:
»Protistrup [za odzive v obliki ›besednega nasilja‹] so sporočila občinstva, ki [nam] ostaja zvest […]. Hvala, čestitamo, le tako naprej — tudi teh besed je več kot kdaj prej.«
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev s tem nehote ali vsaj nevede povzema problem RTV Slovenija: delajmo se, kot da se nič ne dogaja, in izkoriščajmo vsak verbalni ali fizični napad na nas kot argument za naš obstoj in smisel delovanja.
Ja, res hvala, čestitamo. To je to, kar rabimo. Varuhinjo naših pravic, ki pa je v resnici njihova piarovka.
Vas na RTV se nič ne prime. Navadili ste se presliševati kritiko. Celo argumentirano in iz kompetentnih virov. Grde besede vas še posebej utrjujejo v veri, da delate prav. Če priletijo z visoke politične ali parapolitične instance, pa ste v to še bolj prepričani.
Distribucija nezadovoljstva
Nezadovoljstva z RTV Slovenija je vedno več. Distribucija nezadovoljstva je vedno bolj nekontrolirana in nesankcionirana. Spodnje meje za kulturo izražanja ali kaj šele argumentiranja ni več. Vse je dopustno. Svoboda je absolutna. Tako vsaj mislijo najbolj nezadovoljni.
Dopustnost česarkoli in absolutistično dojemanje svobode pa ni samo domnevna demokratizacija, ko tudi najbolj anonimni gledalec ali poslušalec sme in more izraziti svoje nezadovoljstvo s programom RTV. Svobodo kritičnosti do RTV si jemljejo tudi politiki, kar pa glede na njihov status in avtoriteto lahko izpade kot represija.
Tudi politiki ne šparajo jezika. No, zdaj morda le malo bolj kot včasih, ko so bili še v opoziciji in so neprijazno medijsko osebje zmerjali z grdimi besedami. In ja, seveda najostreje obsojajo fizične napade ali grožnje. Kljub temu pa si ne pomišljajo biti zoprni, nesramni, cinični, posplošujoči in zlovešče napovedujoči. Celo neplačevanje RTV prispevka so si dovolili že prodajati kot obliko državljanske nepokorščine.
Še več! Kot alternativo si drznejo finančno in moralno sponzorirati svoje, sebi prijazne, priliznjene, senzacionalistične, zlohotne, izkrivljajoče, nekulturne, profesionalno in človeško primitivne medije.
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev s tem nehote ali vsaj nevede povzema problem RTV Slovenija: delajmo se, kot da se nič ne dogaja, in izkoriščajmo vsak verbalni ali fizični napad na nas kot argument za naš obstoj in smisel delovanja.
Dezinhibiran, agresiven, asocialen
Za začetek: če nekdo na ulici oblaja ali celo obrca televizijsko ekipo, ne delajte iz tega niti drame, niti doktoratov. To ni zlovešče znamenje zahojenosti družbe. Če se nad takimi izbruhi že zamislite — in saj je dobro, da se —, se ne sprašujte, kdo je človeka direktno ali indirektno našuntal. Za te reči so tukaj policija in sodišča. Vprašajte se raje, zakaj se je lotil prav vas. Zakaj so ljudje nekoč spoštovali novinarje, danes pa jih tako ali drugače napadajo.
Ta, ki se vas je lotil, je morda res dezinhibiran, agresiven, asocialen, toda morda ga je zmotila ista napaka v TV Dnevniku kot mene — ki vam slučajno znam to bolj civilizirano in razčlenjeno povedati.
Vas na RTV se nič ne prime. Navadili ste se presliševati kritiko. Celo argumentirano in iz kompetentnih virov. Grde besede vas še posebej utrjujejo v veri, da delate prav. Če priletijo z visoke politične ali parapolitične instance, pa ste v to še bolj prepričani.
Nadaljevanje in konec jutri.