Kajne, kako so nekateri zadnje čase vse bolj občutljivi na tako imenovane provokacije! Poudarjam: nekateri. Konkretno: zateženci, frustriranci in moralisti. To so tiste tri glavne psihološke in socialne kategorije ljudi, na katere provokacija deluje kot bljuvalo.
Najbolj hipersenzibilni so desničarji in/ali pobožni. Ne smeš recimo frivolno omeniti veselega božiča v istem stavku kot umazane živali. Ne smeš nositi majice z nihilističnim sporočilom v zvezi z vero. In ne smeš na proslavi vključiti v program grobo satirične poezije, ki insinuira promiskuitetne spolne aktivnosti zaobljubljenih Cerkvi.
Če kaj od tega zagrešiš, naredijo cel cirkus. Vedno. Ljudje, ki jim ne bi bilo do heca na lasten račun, tudi če bi imeli smisel za humor, v svoji hitri užaljenosti — in z neverjetno sposobnostjo za samoidentifikacijo s povedanim — itak ne ločijo med slabo šalo ali genialnim prebliskom. Ali med navadno cinično pripombo in benigno konverzacijsko domislico, ki jo je mogoče prodati kot družbeno kritiko. V vsakem primeru te pozivajo k odstopu. Demonstrirajo. Prijavljajo te policiji. Če te samo vlačijo po medijih, imaš še srečo.

Provokacija kot zvita vrv

Vsaj od včeraj pa poznamo še eno obliko nezaželene provokacije, na katero je mogoče disproporcionalno reagirati. Gre za Janševo še kar posrečeno sarkastično pripombo na račun njemu nenaklonjenih. Posrečeno zato, ker je presenetil z dobrohotno nezamerljivostjo in zlasti s duhovito samoironijo — češ, no, če že sprašujete, mi s Trstenjakove smo vendar dobro znani po tem, da radi red delamo v medijih in jih hočemo ideološko glajhšaltati na desno, tako da bomo tokrat Dnevnik obravnavali na plenumu.

Provokacija brez odmeva

Obstajajo pa tudi primeri provokacij, ki izzvenijo v prazno. Brez odmeva. Če provociraš nekoga, ki ne pripada tem domnevno deprivilegiranim, užaljenim skupinam. 
Tako je prejšnjo soboto Andrej Šiško šel na dan odprtih vrat pri Pahorju s tako imenovano Štajersko vardo težit pred predsedniško palačo. In? Nič se ni zgodilo. Provokatorje v maskirnih uniformah so celo spustili not. No, seveda jih ni sprejel predsednik sam, sprejela jih je chief of staff. Samo. Ignoranca najvišje instance.
Zadeva je precej bizarna. Rokomavhi, ki so se ves čas dobrodošlo silili v središče pozornosti, so tokrat udarili v prazno. Kako je to mogoče?
Dvomim, da so se jih mediji na lepem naveličali. Meni se zdi bolj škandalozno in nevzdržno, da se pojavijo pred predsednišo palačo in pozirajo kot kakšna častna četa luzerjev, ki niso opravili psihofizičnih testov za ta pravo vojsko, kot pa da so se postrojavali na nekem travniku in si mrmraje prisegali v brado, da nam bojo naredili to deželo zopet štajersko. Da ne omenjam, da so Šiška zaradi tega ovadili in obsodili.

Kaj je sploh provokacija?

Zdaj pa nič. Pridejo in provocirajo instanco Predsednika Republike, zgodi se pa nič. Mediji so tiho in kvečjemu enkrat za spremembo objektivno poročajo. Nikomur se to ne zdi čudno in obsojanja vredno. Niti pozornosti. Po nekaj letih sončenja pod žarometi, ko je medijem uspelo narediti iz Šiška gospodinjsko maskoto, pa ga naenkrat začnejo ignorirati!
Po mojem je te vardistične reptile nevtraliziral Pahor sam — lastnoročno in tako rekoč brez truda — z navidez pišmevuharsko, toda dobro premišljeno reakcijo. S tem, da iz nezaželenega obiska ni naredil cirkusa. Da so dali v javnost samo ta lakonični komuniké:

»Ker so svoj prihod najavili prek družbenih omrežij, se je urad [P]redsednika [R]epublike posvetoval in ocenil, da ni formalnopravnih zadržkov, da pripadniki civilne iniciative Slovenske varde ne bi smeli, kot vsi drugi, obiskati [p]redsedniške palače, vendar morajo, tako kot vsi drugi, upoštevati hišni red.«

Nauk zgodbe, ki velja tudi za zgoraj omenjene primere, je naslednji: provokacija ni to, da nekdo provocira — provokacija je, da se nekdo pusti sprovocirati. Še več! Provokacija tudi ni to, da ima nekdo izrecen namen provocirati — kar v večini primerov sploh ni nujno —, temveč to, da nekdo trdi, da je to v resnici hotel.