Skratka, Janez Janša se je na vprašanje novinarke Dnevnika, »kaj je na dnevnem redu« na svetu SDS to soboto, na včerajšnji tiskovni konferenci pošalil, da »uredniška politika Dnevnika«. Meta Roglič se je znašla in cinično, a dobre volje podvprašala: »Že zdaj?« — Janša pa spet nazaj: »Če se vi vmešavate v našo stranko, se bomo tudi mi v vašo uredniško politiko. Saj smo v svobodni državi.«
Iz tega je potem nastal članek Zorana Potiča z naslednjim naslovom: Janez Janša: Vmešaval se bom v uredniško politiko Dnevnika.
Gre za enega najbolj gnusno zavajajočih, da ne rečem zlaganih naslovov v neslavni zgodovini slovenskih medijev.
Z ustreznim muzanjem
Na tiskovni konferenci prisotni novinarji so iz Janševih besed, pospremljenih z ustreznim muzanjem, nedvomno razbrali, da je izjava mišljena humorno. To dokazuje dejstvo, da je na posnetku slišati njihovo hahljanje.
Potem pa so se na Dnevniku odločili, da to ni bilo mišljeno humorno. Spomnili so se, da je Janša državni in medijski sovražnik številka ena in da se v resnici sploh ne zna šaliti. Spomnili so se, da se noben pošten novinar ne more, ne zna, noče in ne sme nasmejati nobeni njegovi domislici, ker je vse, kar Janša reče, mišljeno smrtno zares.
Največ tega pretvarjanja, da ne razumeš, ker bi rad nekaj dokazal — čeprav je vsakemu debilu jasno, da nakladaš —, sem doslej opazil pri taistih desničarskih medijih, ki jih Janša podpira, če že ne komandira in s pomočjo prijateljev z vzhoda tudi financira.
Teptanje zdrave pameti
Da se v danih političnih in medijskih razmerah zdi Dnevniku senzacionalizem dobra rešitev, še nekako razumem, čeprav tega milo rečeno ne odobravam. Toda v tem primeru je najbolj noro to teptanje zdrave pameti. Da je Dnevnik iz tega naredil jokavo in bodrilno zgodbo o usodi represiranih, toda pokončnih novinarjev, je eden od bolj žalostnih primerkov novinarskega dna, kar sem jih v slovenskih medijih zasledil — in verjemite, da jih nisem malo.
Dnevnik pa ni edini, ki se dela, da ne razume. Tudi nekateri levičarski politiki so skočili na ta vagon:
»Na napoved Janeza Janše so se odzvali v Levici, kjer vmešavanje v uredniško politiko medijskih hiš prepoznavajo kot nedopustno. […] ›Današnja izjava Janeza Janše glede vmešavanja v delo medijskih hiš kaže na to, da še preden je prišel na oblast, napoveduje, da bo ponovil prakse, ki smo jih pri njemu [sic!] že poznali,‹ je dejal [poslanec Levice] Matej T. Vatovec.«
Tudi evropska poslanka (SD/S&D) Tanja Fajon si ni mogla kaj, da ne bi obelodanila:
»Če to drži, je to nevarna napoved konca svobodne države. Svoboda tiska je resnično bistvena [sic!] kar zadeva naravo svobodne države. Verjamem, da so v [Evropski ljudski stranki] @EPPGroup zdrave sile, ki ne bodo tolerirale omejevanja demokracije in svoboščin v Sloveniji.«
Do dokončnega samouničenja
In kar je še bolj neverjetno od citiranega nakladanja: največ te mentalitete prozornega pretvarjanja, da ne razumeš, ker bi rad nekaj dokazal — čeprav je vsakemu debilu jasno, da nakladaš —, sem doslej opazil pri taistih desničarskih medijih, ki jih Janša podpira, če že ne komandira in s pomočjo prijateljev z vzhoda tudi financira.
Pa vendar! Ali mar Dnevnik misli, da bodo velikega šefa dotolkli s tako rekoč njegovimi metodami?
No, naj preformuliram vprašanje: ali mar Dnevnik misli, da je dovoljeno dotolči velikega šefa s tako rekoč njegovimi metodami?
Dnevnikova nizkotnost in/ali neumnost označuje začetek sezone medijskega ribolova z dinamitom. Desničarski mediji levičarjem tako ali tako že dolgo ne ostajajo več dolžni, zdaj pa bo ta pravična maščevalnost z razlogom dobila še nove razsežnosti. Do dokončnega samouničenja.
Da je Dnevnik iz tega naredil jokavo in bodrilno zgodbo o usodi represiranih, toda pokončnih novinarjev, je eden od bolj žalostnih primerkov novinarskega dna, kar sem jih v slovenskih medijih zasledil — in verjemite, da jih nisem malo.