Včeraj nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom, ko sem gledal fotografije in posnetke zatežencev, ki so pred poslopjem vlade zahtevali odstop državnega sekretarja Štromajerja — seveda zaradi tistega že drugič, tokrat še endemično ponarodelega in domnevno žaljivega božičnega voščila »umazanim živalim«.
Pripadniki in simpatizerji Primčevega Gibanja za otroke in družine so v šekaršnjem mrazu ne samo mahali s transparenti s smešnimi, neinteligentnimi, nepismenimi slogani, temveč so — saj ni res, pa je! — celo peli božične pesmi! Tri tedne po božiču! Si lahko predstavljate to mešanico verske blaznosti, aktivističnega fanatizma in kulturne nedoraslosti? Kaj takega! Na stotine ljudi je na ulici pred sedežem vlade za glasbeno podlago svojim zahtevam za odstop nekega kao predrznega (in niti ne najvišjega) javnega uslužbenca sámo pelo božične pesmi! Tri tedne po božiču!
Še dobro, da ne na playback!
Noro že, noro
Morda pa to niti ni tako noro. No, noro že, noro. Toda ali niso neki drugi demonstranti pred leti skoraj razbili in požgali pol Maribora samo zato, ker jih je župan sporovociral s postavitvijo (predragih) radarjev?
Ampak saj veste: taistega župana so se na koncu le znebili. Posredno pa še vlade, ki s tem sicer ni imela nič opraviti, ampak ljudstvu slučajno tudi ni bila všeč.
Ne morem jemati resno ljudi, ki mirno in dostojanstveno hajlajo pred vlado, oviti v slovenske zastave, in mahajo z napisi kot »nismo umazane živali« in se delajo boge, kot da jim je nekdo prepovedal praznovati božič ali jim vsaj pokvaril praznike.
S človeškim obrazom
Pri tem ne igra nobene vloge, ali so po političnem prepričanju levi ali desni, proti komu ali čému demonstrirajo, kaj je cilj in smisel njihovih protestov in zahtev in ali svoja stališča izražajo agresivno ali mirno.
Primčeve fanatične falange ekstremistov s človeškim, miroljubnim, družini in otrokom prijaznim obrazom seveda nočem enačiti z drugimi, ki se tudi čutijo dolžne protestirati zaradi česarkoli že. GOD so politični in državljanski kalibri svoje sorte, ki jih ponavadi ne vidimo na ulicah, ampak še predobro vemo, da obstajajo, ker znajo opozoriti nase in drek mešati — kot kakšni militantni antiaborcionisti, vegani, radikalne feministke, antivakserji, flat-eartherji, chemtrailsovci in podobni čudaki.
A na komunikacijskem nivoju so vsi približno isti. Bilo bi krivično trditi, da so tisti, ki se očitajoče deklarirajo za drugorazredne državljane, bolj nepismeni od kogarkoli drugega.
Jaz sam se vedno poskušam vživeti v cilje in zahteve demonstrirajočih ali stavkajočih — pa naj gre za GOD ali Zavod Živim ali za policijske ali kovinarske ali učiteljske sindikaliste. Jih pač poskušam razumeti, tudi če se z njimi ne strinjam.
Ne morem pa jemati resno ljudi, ki mirno in dostojanstveno hajlajo pred vlado, oviti v slovenske zastave — kot da gre za kak slovenski tabor pod tujo oblastjo v nemškutarskem okolju sredi 19. stoletja —, in mahajo z napisi kot »nismo umazane živali« in se delajo boge, kot da jim je nekdo prepovedal praznovati božič ali jim vsaj pokvaril praznike.
Če bi jaz bil njihove sorte, bi Primčevo falango nagnal kuhat, dojit otroke, čuvat vnuke, štihat vrt ali pa šraufat avto. Ne pa da delajo cirkus na ulici.