To nedeljo zvečer sem na Televiziji Slovenija z navdušenjem gledal kar dva izvrstna izvirna dokumentarca. Najprej dvodelnega Charlatan magnifique o Magnificu, potem pa še — že drugič — Bučo na vroči strehi sveta o Tomažu Šalamunu.
Povedati seveda moram, da sem velik ljubitelj obeh. Pešut je moj najljubši slovenski pop glasbenik, Šalamun — ki ni umrl in nikdar ne bo — pa moj najljubši slovenski pesnik.
Ta disclaimer je namenjen tistim, ki bi utegnili pripomniti, da mnenje naključnega fana ne govori v prid programskim odločitvam TVS. Ker da pesniki zanimajo premalo ljudi in je zanje ergo škoda davkoplačevalskega denarja in pozornosti, za nacionalno in kulturno bastardne glasbenike — četudi popularne, a vladi neljube — pa še posebej.
Ampak poanta ni zagovor pop kulture in umetnosti — ali dokumentarcev — nasploh. Poanta je zagovor RTV Slovenija. No, pogojni zagovor.
Najverjetnejši scenarij
Do sprememb medijske zakonodaje, ki jih pripravlja Ministrstvo za kulturo in ki zadevajo tudi RTV Slovenija — med drugim tudi manj sredstev iz različnih naslovov —, sem skeptičen. Prvič zato, ker vem, da z medijsko zakonodajo v Sloveniji še nikoli ni bil rešen noben medijski problem. Kvečjemu bodo prišli na dan še novi problemi. Drugič pa zato, ker s predvidenim rezanjem sredstev vlada ne bo rešila glavnega problema, ki ga po njenem RTV Slovenija ima. S tem lahko spet povzroči nove in nove probleme.
To bi bili morali narediti že zdavnaj. Zdaj se vladi zdi problem preveč urgenten in nerešljiv drugače kot z drastičnim ukrepanjem. Zaposlenim na RTV in sodelavcem in stroki pa usoden, zato se na vse kriplje upirajo kakršnimkoli spremembam — ki pa so res potrebne, celo nujne.
V nasprotno smer
Po mojih pričakovanjih bo drugače. Finančno in vsebinsko.
Kar zadeva finance, je realno pričakovati, da bo RTV Slovenija z manj sredstvi — in verjetno tudi z manj personala — producirala manj vsebin in verjetno tudi manj kvalitetne. Kolikor poznamo medijske, kulturne, razvedrilne preference aktualne vlade, je mogoče domnevati, da se bo v duhu varčevanja — in s tem izgovorom — zadovoljila z bolj konservativno in populistično produkcijo na ne preveč profesionalnem nivoju. Mehke izvirne vsebine, ki razen posrečenih izjem že zdaj niso na kdo ve kakšnem nivoju, bodo še nazadovale.
Problem, ki ga vlada vidi v RTV Slovenija, je politični problem. Politična pristranskost. Pristranskost informativnega programa oz. vsebin, celo privatna pristranskost nekaterih zaposlenih. Tega problema pa ne bodo ne mogli ne znali rešiti ne z manj denarja ne z zamenjava ključnih ljudi. Ta problem lahko kvečjemu zasučejo v nasprotno smer.
In ga po mojem tudi bodo. Tako kot sta zdaj TVS in deloma tudi Radio Slovenija uredniško nagnjena v levo, bosta potem nagnjena v desno. Marcela Štefančiča iz Studia City bodo zamenjali s kakšnim wannabejem z Nove24TV. Na MMC bodo zamenjali Kajo Jakopič in namesto intervjujev s strokovnjaki za »protipriseljensko histerijo« in »romantiziranje migracij« objavljali intervjuje z antisemitskimi alt-right konspiratisti in belimi supremacisti, ki opozarjajo na »nevarnosti migracij«. Zamenjan bo nabor komentatorjev v Odmevih in drugih debatnih oddajah na čelu s Tarčo. Vrata v studio bodo na stežaj odprli radikalcem, med katerimi bo kak Žiga Turk izpadel še najbolj pameten in strpen.
Kolikor poznamo medijske, kulturne, razvedrilne preference aktualne vlade, je mogoče domnevati, da se bo v duhu varčevanja — in s tem izgovorom — zadovoljila z bolj konservativno in populistično produkcijo na ne preveč profesionalnem nivoju.
S ščepcem zdrave pameti
Za to, da bi bila RTV Slovenija normalna, kvalitetna, nepristranska in uravnotežena, ne bi bilo treba spreminjati zakonodaje. Vse, kar bi bilo treba narediti, je to, da bi na odgovorne položaje — upravljalske in programske — nastavili najbolj sposobne, najbolj profesionalne, najbolj kreativne, najbolj iznajdljive, najbolj odločne.
Ampak za to je zdaj prepozno. To bi bili morali narediti že zdavnaj. Zdaj je situacija prezapletena in preveč napeta. Zdaj se vladi zdi problem preveč urgenten in nerešljiv kako drugače kot z drastičnim ukrepanjem, zaposlenim na RTV Slovenija in njihovim sodelavcem in tako imenovanim medijskim strokovnjakom pa usoden, zato se na vse kriplje upirajo kakršnimkoli spremembam — ki pa so res potrebne, celo nujne. In ne samo to: uresničljive bi bile tudi brez panike in kljubovanja in s ščepcem nepopularne in pozabljene zdrave pameti.
Ah, no … Še preden se bomo dvakrat obrnili, pa te vlade — nekega dne — ne bo več. Potem pa bo spet druga politična opcija popravljala zakonodajo in na vse razpoložljive načine posegala v upravljanje RTV in RTV vsebine.