Resda sem si sam kriv, da nisem videl Zgodbe iz kostanjevih gozdov. FSF sem si vzel na easy, zato se mi dalo — niti nisem imel vedno časa — preveč tekati z ene projekcije na drugo (ki niso bile vedno najbolj praktično tempirane, niti locirane).
Pa vendar! Edini izgovor, ki bi ga prevalil na koga drugega, je slaba festivalska komunikacija in organizatorjevo pomanjkanje talenta za trženje filmov. Zakaj pa nam niso vnaprej povedali, da so Zgodbe iz kostanjevih gozdov morda tako izjemen film — pa čeprav samo po mnenju Jelke Stergel ali Tjaše Smrekar —, da bi lahko pobral ne več ne manj kot deset vesen plus nagrado publike? Kako bi pa naj udeleženci vedeli?
Ker da ne bo pomote: še zdaleč nisem bil edini, ki je ta film izpustil. Ker le kaj bi ljudi gnalo gledati film režiserja, za katerega še nismo nikdar slišali? Z igralci, ki jih tudi še nismo nikdar videli? Pa še režiserski prvenec?

Gorjé newcomerjem!

Zakaj bi šel skratka človek gledat igrani celovečerec, ki ga v festivalskem katalogu napovedujejo oz. oglašujejo z naslednjimi besedami:

»Sredi kostanjevih gozdov živi skopuški mizar Mario in bolestno prešteva svoje novce. Na drugi strani reke se Marta, zadnja kostanjarka, pripravlja, da bo za zmeraj zapustila nesrečne doline in našla boljše življenje onkraj oceana … Sanjska pripoved o razpadu majhne skupnosti na jugoslovansko-italijanski meji.«
»Na film smo v obliki pravljice skušali ujeti duh Benečije — skrivnostnega prostora, ki so ga skozi stoletja oblikovali politične napetosti, revščina in izseljevanje, hkrati pa poseben odnos do narave in pisana domišljija.«

Ne, ne. Ta opis človeka odvrača od ogleda filma, priporočila pa kot rečeno tudi nima nobenega — razen če ste morda slučajno fan Kosmača, Bevka, Prežiha ali Miška Kranjca.
Tako da se lahko kdaj tudi zafrkneš in kaj spregledaš. Ker si po defaultu vzameš čas za kao velika imena slovenske kinematografije kot recimo Pevec, Kozole, Košak. Na račun tistih, za katere prvič slišiš. Gorjé newcomerjem!
Seveda je pa to tudi zasluga avtorjev oz. producentov samih, da ne omenjam festivala. FSF se od filmov ekvidistančno ograjuje, da ne bi kdo posumil, da jim je do kakšnega filma več kot do drugega. Ali da se jim nek film zdi že vnaprej še posebej genialen.

Ah, »dovolj« vs. »premalo«

To seveda ni res. Vsaj ne nujno. FSF še kako favorizira nekatere filme, druge spet pa defavorizira. Poglejmo prikrit, a tem bolj presenetljiv primer, ki meji že na potvarjanje podatkov.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov so dobile tudi nagrado publike. Publika namreč ocenjuje filme (v tekmovalnem programu). Ob vstopu v dvorano dobiš kartonček z ocenami od 1 do 5 in ga ob izhodu vržeš z oceno v volilno skrinjico. Zgodbe so dobile povprečno oceno 4,69. Kao najvišjo.
To ne drži. Najvišjo oceno publike je dobila Buča na vroči strehi sveta, genialen dokumentarec o Tomažu Šalamunu — vendar vodstvo FSF rezultata ni upoštevalo, ker da je za Bučo/Šalamuna glasovalo premalo gledalcev.
Buče na vroči strehi sveta se je žirija sicer usmilila z vesno za posebne dosežke. A veste, to je tista tolažilna nagrada za filme, ki bi si po neki kulturnopolitični ali prosvetiteljski logiki zaslužili posebno omembo.
S temi glasovnicami na FSF itak manipulirajo. Lani recimo niso dovolili glasovati 200 otrokom, ki so jih pripeljali gledat Gajin svet Petra Bratuše. Kdaj drugič pa spet pošljejo v dvorano nekaj ljudi samo zato, da nekemu filmu pokvarijo povprečje z enicami.

Žrtve slovenske filmarije

Ali se vam skratka zdi logično, da bi za poetično pripovedni igrani film o demografskih problemih v Benečiji glasovalo več (»dovolj«) gledalcev, za dokumentarec o verjetno največjem in najbolj znanem slovenskem modernem (modernističnem) pesniku pa manj (»premalo«)? Načeloma seveda ne. Toda Zgodbe o kostanjevih gozdovih so bile na sporedu v festivalskem prime time terminu, ob 19:00 uri (v četrtek, 19.), Buča pa ob popoldanskem, tako rekoč matinejskem, ob 16:30 (v petek, 20.)! Logično, da je Zgodbe videlo bistveno več ljudi.
Da ne bi slučajno pomislili, da FSF deprivilegira dokumentarce na račun igranih filmov? Ne nujno. Odvisno od filma do filma. Z vesno za najboljši dokumentarni film nagrajena Hči Camorre Siniše Gačića je bila na sporedu isti dan kot Buča ob 19:00.
Pa saj tu sploh ne gre za primerjavo. Samo povedati hočem, da filmi že po festivalskem urniku niso v enakopravnem izhodiščnem položaju. Kar izvira iz kulturne politike, ki jo fura direktorica FSF Jelka Stergel v skladu s svojimi predsodki, famami, zavezništvi in klikami slovenske filmarije. Katere žrtev smo nehote tudi obiskovalci festivala in žalujoči ostali iz občinstva.

Post festum, post scriptum

Nekaterih drugih filmov, ki sem jih na FSF le videl, se bom lotil šele v prihodnjih dneh — ko bom ta teden prinašal not zamujeno na »FSF po FSF« v Kinu Komuna — vključno z omenjeno Hčerko Camorre in Zgodbami iz kostanjevih gozdov.
Aja, ne. Absolutnega zmagovalca FSF do nadaljnega ne bomo videli.
Ko so dan po podelitvi vesen (v ponedeljek) pošiljali program pofestivalske revije nagrajenih filmov, Gozdov ni bilo med izbranimi. To pa zato, ker si je selektor Liffa Simon Popek zamislil, da bo ta film uvrstil na letošnji festival (od 13. do 24. novembra) — vendar po festivalskih pravilih film zato ne bi smel biti predvajan v rednem programu oz. niti na reviji pofestivalskih nagrajencev.
Še isti dan je bilo videti, kot da vendarle zmagala fake zdrava pamet. Poslali so še eno sporočilo, da si bo film vendarle mogoče ogledati v Kinu Komuna (čeprav še niso določili termina). Toda že naslednji dan (v torek) so sporočili, da filma nazadnje le ne bo v Komuni, ker je tako odločil eden od (ko)producentov. Čeprav so prvotno vsi — Nosorogi, Transmedia Production, Deutsche Film- Und Fernsehakademie, RTV Slovenija — podpisali dovoljenje za predvajanje. Potem pa si je eden od njih premislil.
Kaj takega! Film faše deset vesen, potem pa moraš čakati še dva meseca, da si ga lahko ogledaš, ker so si je nekdo vtepel v glavo, da bo konkuriral še za eno nagrado! Kot da gre za oskarje in za milijone dolarjev in globalno publiko. Totalna neumnost!
Ampak dovolj zgražanja. Da ne bo nazadnje kdo pomislil, da slovensko kinematografijo preveč resno jemljem.