V bistvu mi gre ves čas po glavi Marcel Štefančič, ki pravi, da je razočaranje nad tako imenovanimi novimi obrazi »eden od teh slovenskih sadomazohizmov«:

»Neverjetno je to, da Slovenci trdimo, da smo vsi sredina, ampak hkrati najbolj sovražimo sredino. Nekoga sredinskega izvolimo zato, da bi ga lahko že naslednji dan zasovražili. Nekoga izvoliš zato, da si ustvariš naslednjo žrtev in sovražnika. To je noro. Ne razumeš, zakaj bi si Slovenci to počeli, ampak natanko to si počnejo. Z blaznim navdušenjem in evforijo izvolijo nekaj sredinskega, našega človeka, ker sredina, to smo mi, to je ta pravo. Ampak naslednji dan že kar tekmujejo v tem, kdo ga bo bolj sovražil. Ustvari se konsenz, da je to človek, ki ga je treba sovražit.«

Moja teorija

Opozicija je seveda prepričana, da se bo to neizogibno zgodilo, in z mešanico nestrpnosti in škodoželjnosti odšteva dneve, ko se bo — za začetek — koalicija Gibanja Svoboda, SD in Levice začela krhati in v nadaljevanju zgodbe tudi razpadati. Pravzaprav jim ni jasno, zakaj se to ni zgodilo že v teh pičlih 53 dneh.

Moja teorija je, da je sedanja vlada — za razliko od prejšnjih levosredinskih, namreč vsaj Šarčeve, Cerarjeve, Bratušek in Pahorjeve — bistveno bolj kooperativna in bistveno manj interno beligerentna. Bolj skupaj držijo, preprosto rečeno, in se vsaj navzven ne kregajo. Morda so se Socialni demokrati in Levica v skoraj dveh letih opozicijskega statusa v okviru nesojene KUL koalicije in po relativnem neupehu na zadnjih volitvah (z zanje srečnim koncem) vendarle nekaj naučili in nekako obrusili svoje egotripe. Res pa je tudi, da je sedanja koalicija sestavljena samo iz treh strank, kar že samo po sebi zmanjšuje možnost notranjih trenj.

Tretji razlog pa je, da Golob zna panati koalicijske partnerje. Da jih je prepričal, da se ne spodobi javno kazati nestrinjanja in nesoglasij, kaj šele nezadovoljstva, in da tega tudi sam ne kaže; da jim zna ustreči in jim prisluhniti; in da jim je spretno razdelil ministrske in druge službene čokolatine.

To ne pomeni, da do konfliktov v koaliciji ne bo moglo proti kdaj v prihodnosti. Ali da bi jih ljudstvo v nekem trenutku brez občutnega sprožilnega momenta zasovražilo.

Kot da ni vlade

Odkar imamo novo vlado, imam občutek, kot da izvršne oblasti sploh ni. Ne v tem smislu, da bi bilo brezvladje ali da dotični ne bi nič delali. To je verjetno posledica dejstva, da je prejšnja vlada aktivno, četudi ne vedno zavestno delala na tem, da je opozarjala nase bodisi s samohvalo in s pripenjanjem odlikovanj na lastne uniforme, temveč je v razmerah svoje nepriljubljenosti izzivala burne, marsikdaj celo pretirane reakcije razočaranih, uporniških, celo razjarjenih državljanov.

Golobova vlada s pridom izkorišča olajšanje, ki je zavladalo po volitvah. Po eni strani daje namreč vedeti, da nekaj dela, po drugi strani pa pri ne vedno zadovoljnih državljanih vzbuja vtis, kot da je ni. Ker pač ne dela nič tako narobe ali motečega, da bi se javno mnenje dramatično obrnilo proti njej.

Dve pripombi

Jaz osebno imam po teh slabih dveh mesecih nove vlade dve pripombi. Nezadovoljen sem z ministrico za zunanje zadeve. Pa ne zato, ker bi me frustrirala z odsotnostjo novih strategij in politik (ki jih niti nisem pričakoval), temveč zato, ker je na položaju očitno zato, ker si ga je pač zaželela in dobila — da bi v koaliciji bil ljubi mir. In saj ne rečem, da ni talentirana: njen obisk na Hrvaškem je bil mala mojstrovina medsosedskega nakladanja v duhu nerazumljive slovenske prijaznosti do zoprnih sosedov, ki nas obračajo okrog mezinca.

Drugo pripombo pa imam na novelo Zakona o RTV Slovenija. Cenim prizadevanja zgroženega zakonodajalca, da bi se čim prej znebili vodstva RTV in Programskega sveta. Vendar sam mislim, da so (bili) pri pometanju usedlin janšizma še premalo radikalni. Po mojem ni dovolj, da so Svet RTV zreducirali na pol in minimalizirali vlogo Državnega zbora pri imenovanju svetnikov. Ne. Svet je treba ukiniti ali vsaj še bolj drastično zmanjšati. Ker ni nobenega razloga, da bi civilna družba morala skrbeti za programske vsebine. Za to so tu generalni direktor (oz. predlagana štiričlanska uprava), direktorja TVS in Radia in uredniki.