Nadaljevanje prvega in drugega dela V bistvu sem duhovno maturiral, ko sem pri Janku Kosu diplomiral (1.) (10. 11. 2020) in Janko Kos (2.): Rahlo dekadentne trivialnosti in ideološkosti televizije (12. 11. 2020).
Bio 2: Perspektive, Pučnik
Kos leta 1956 diplomira. Naslednje leto oblast ukine Besedo. Domnevni razlog je novela Lojzeta Kovačiča Zlati poročnik, ki jo partija razume kot napad na JLA. Urednika — Kos za publicistiko in Ciril Zlobec za literaturo — morata odstopiti.
Oporečniško zatišje ne traja dolgo. Že čez nekaj mesecev nastane Revija 57. Urednik je spet Kos, tokrat skupaj z dramatikom Dominikom Smoletom. Takrat nastane tudi znameniti Oder 57.
Toda že po nekaj mesecih oblast zapleni novo številko in Revijo 57 kratko-malo ukine. Razlog? Jože Pučnik. Zločin? Spodkopavanje socialistične ureditve. Kazen? Devet let zapora.
Leta 1960 spet nova revija: Perspektive — »mesečnik za kulturo in družbena vprašanja«. Kos je spet zraven. Pravzaprav so zraven vsi, ki kaj veljajo ali so vsaj veljali v slovenski polpretekli kulturni zgodovini.
Politični filter 57
A intelektualno veselje ne traja zelo dolgo. Kos sam pravi: »Nad Perspektivami […] je ves čas visela Pučnikova senca.« No, nekaj let. Aprila 1964, ko sta urednika že Taras Kermauner in Kosov bratranec pesnik Dane Zajc, za pet dni aretirajo Tomaža Šalamuna zaradi pesmi Duma — baje zato, ker se je v verzu »o stopetintrideset ustavodajnih teles ali kaj bi naredil s crknjeno mačko da ne bi zaudarjala« prepoznal Ivan Maček —, sodu pa izbije dno spet Pučnik.
Komaj pride (predčasno) iz zapora, že napiše članek Dileme našega kmetijstva in ga promptno spet objavi v Perspektivah. Po zagovoru pri Stanetu Kavčiču, predsedniku ideološke komisije pri Centralnem komiteju ZKS — na katerem so od perspektivašev zahtevali, da obsodijo Pučnikov tekst, pa ga niso —, je revije konec. In za vsak slučaj še Odra 57. Pučnik dobi še dve leti zapora in po prestani kazni odide za več kot dvajset let v emigracijo.
Vidmar 1: »Odličen gospod«
Dokler nisem prebral Kosovih Umetnikov in meščanov in Ideologov in oporečnikov, sem bil prepričan, da so najboljša slovenska memoaristika Vidmarjevi Obrazi. Pa niso. No, so. Ampak tudi Kosovi spomini so najboljša slovenska memoaristika. Vrhunska pričevanjska proza. Tako rekoč iz prve roke.
Ko sediva v skromni intelektualni sobici ali nemara bolj razkošnem kabinetu, se mi zdi, da je tam v zraku precejšen del slovenske kulturne zgodovine. Celo ta predpotopni pisalni stroj, na katerega profesor še dandanes tipka, se mi zdi del slovenske kulturne zgodovine. Ne morem si odpustiti, da se nisem spomnil, da bi ga fotografiral!
Priznam, da sem se povabil h Kosu tudi zato, ker sem hotel od njega iz prve roke slišati čim več o Josipu Vidmarju. Del moje načrtovane Vidmarjeve biografije bo tudi nekakšna publicistična Mišnica, kritika v kritiki. Kako bi prezgodaj upokojen in demotiviran literarni kritik, ki so ga leta 1990 imeli za Vidmarjevega naslednika — namreč jaz —, ocenil Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum, če bi ga prvič prebral leta 2020.
Vidmar 2: »Dvoživka meščanskega in boemskega«
Zapičil sem se v ta odlomek:
»Po svojem poreklu in načinu življenja je bil nedvomno meščan, vendar prezrelo meščanski, velikodušno odprt za nesolidnost in predrzno tveganje. Skratka, dvoživka meščanskega in boemskega.«
Ko sem jaz poznal Vidmarja, pripoveduje Kos, ko me je sprejemal v tej imenitni vili, to je bilo seveda v zadnjih letih, se je obnašal kot odličen gospod. Pravi meščan. Ampak pred vojno je pa vendarle živel v teh umetniških krogih, kjer tega najbrž ni bilo, kajne. Okrog Drame, z igralci, bil je zaljubljen v to ali ono igralko … Ne vem, kako je to zgledalo in tako dalje.
Razen tega, da je šel s komunisti skupaj in da je šel v partizane, to ni meščansko. To je rahlo preko tega. In to sem verjetno mislil, ko sem to napisal. Bil je pripravljen na tveganje, na avanturo. No, in kot je izjavil Pirjevcu, da je življenje pustolovščina. To sem zabeležil zato, ker se mi je zdelo res, da je Vidmar v nekem smislu tudi avanturist. In to seveda ni čisto meščansko, je na robu meščanskega.
Vidmar 3: Dekadenca in družbene norme
Po življenjskem občutju pa Vidmar ni bil dekadent, kajne. Tam se je držal zelo trdnih meščanskih norm, kaj je normalno, tudi v ljubezni in tako dalje. Tam je imel precej stroge meščanske nazore. Po meščanskem kodeksu. Ampak v drugih stvareh je bil pa, dokaj … dokaj … eh, je tvegal, z eno besedo. Svetovnonazorsko, v stikih s političnimi ljudmi … Ja, saj je napravil nekaj zanimivih, nenavadnih potez, že pred vojno, recimo leta 1932, ko se je ločil od Ljubljanskega zvona. To so bile kar drzne poteze. Leta 1932, ko je napisal Kulturni problem slovenstva, se je očitno pridružil konservativni desnici, kajne. Ker se mu je zdelo, da je ta za Slovence in Slovenstvo vendarle bolj koristna kot pa recimo neka čudna levica. To so bile zanimive poteze, ki so kazale neko bistrino, hkrati pa so ga vendarle pripeljale do tega, kar je na koncu, po vojni pač bil, kajne.
Nadaljevanje jutri ali pojutrišnjem.