Nadaljevanje prvega dela V bistvu sem duhovno maturiral, ko sem pri Janku Kosu diplomiral (1.) (10. 11. 2020).

Janko Kos se rodi 9. marca 1931 v Ljubljani materi Katarini, do poroke učiteljici, in očetu Tinetu Kosu, akademskemu kiparju. Ima oz. imel je dva starejša brata. Objavljati začne leta 1948 v Mladinski reviji (glasilu Ljudske mladine). Čeprav ni ravno navdušen nad avtorjevim »spiritualizmom in metafiziko«, izdatno pohvali Kocbekovo Tovarišijo (1949), skritizira pa »karikiranje reakcionarjev« v Pisarni Miška Kranjca (1950).
Po končani klasični gimnaziji se leta 1950 vpiše na primerjalno književnost. Predstojnik oddelka je Anton Ocvirk, oče sodobne slovenske komparativistike. Pozneje posluša že tudi predavanja mlajšega Dušana Pirjevca. Desetletja pozneje piše:

»Gotovo bi pretiraval, kdor bi trdil, da je [primerjalna književnost] vzgajala za oporečništvo. Toda res so iz Ocvirkovega seminarja izšli pesniki, pisatelji, kritiki in esejisti, ki so bili v 50. in 60. letih nosilci oporečništva v zelo širokem pomenu besede, od blago kulturnega do ostro političnega. Komparativisti so bili Janez Menart in Kajetan Kovič, Vital Klabus in Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel in Jože Pučnik. Vsi komparativisti niso postali oporečniki in vsi oporečniki niso bili komparativisti.«

Beseda je dala besedo

Že kot bruc postane redni sodelavec in eden od urednikov revije Beseda — sprva plašnega, še previdno disidentskega, tudi za režim sprejemljivega organa prodorne mlade povojne intelektualne generacije.
Takrat (prvič in zadnjič) obišče Edvarda Kocbeka, da bi ga na priporočilo Janeza Gradišnika pritegnil k sodelovanju pri Besedi. Strah in pogum je ravno v tisku. Po izidu knjige nekaj mesecev pozneje v serialu Zapiski s svinčnikom Kocbekove novele v Besedi sesuje.

»Pozneje sem obžaloval, da sem [kritiko] objavil v času, ko je bila politična gonja zoper avtorja na vrhuncu, in v tonu, ki je bil mladostno prenapet. Toda ko sem jo čez leta znova prebral, se mi je zazdelo, da je v poglavitnih stvareh ne glede na takratni politični kontekst ali pa ravno zaradi njega imela vendarle prav. Analiza Kocbekovega hibridnega sloga, nihajočega med stvarnim izrazom in umetno abstraktnostjo, se mi je zdela pravilna; očitek, da je njegova filozofska misel nejasna in nefilozofska, točen; oznaka njegovega osebnega sveta kot narcisoidnega samozrcaljenja pa pravična.«

Zadeve se z leti začnejo zaostrovati, ko Kos in Kermauner preveč vehementno polemizirata z Borisom Ziherlom, glavnim partijskim ideologom za estetske zadeve. Prijatelj Primož Kozak mu pove, da je slišal od nekoga, ki je od nekoga slišal, da ga Kosa nameravajo aretirati. Nazadnje le ni bilo nič iz tega. Če je bilo to resno, so ga verjetno zagovarjali Primožev oče Ferdo Kozak, pa tudi Josip Vidmar. »Bil sem preprosta duša, nisem si mislil, da sem komu nevaren, in še manj, da sem v nevarnosti,« piše petdeset let pozneje.

Ta dekadentni Berlin

Profesorja Kosa napeljem, da malo odpredava o trivialnostih televizije. Saj je navsezadnje član Programskega sveta RTV Slovenija, SAZU ga je predlagala. Nisem presenečen, ko mi začne razlagati, da s tem nima kdo ve kakega veselja. Da se žal morajo preveč ukvarjati s finančnimi zadevami in da so člani sveta v glavnem politični ljudje s čudnimi interesi, mnogi brez zanimanja za kulturo, pa seveda duhamorni sestanki in tako dalje. Takoj vidim, da ni navdušen, da bi o tem govoril. Zato pa se tem bolj razgovori, ko obrnem na temo filmov in nadaljevank. Kaj kaj gleda.
Pravzaprav vse. Midva … — hmm, hmm, hmm … — no, ja, če je kak dober film, to vsekakor. Komaj čakava, da bi bil spet kakšen Hitchcock. Dosledno govori v dvojini. Onadva z Darko. Stare filme bolj redko predvajajo. To je žalost. Pa tudi druge. V glavnem loviva kakšne kriminalne nadaljevanke. Od teh znanih nama je bila všeč norveška nadaljevanka Oproščen. Zelo dobra. Dramaturško in igralsko in tako dalje. Oblasti nisva gledala, to je danska nadaljevanka, čeprav je bila verjetno v redu. No, Umore na podeželju, seveda, kar naprej, ampak so vedno slabši. Zelo slabi so včasih. Grozno! Vi ne gledate? Bolje, da ne. Midva sva jih precej časa redno, pa ne samo na RTV, tudi na Zagrebu, pa na Planetu ali kje. Ampak je bilo vedno slabše, z eno besedo. Ampak tako je z vsemi nadaljevankami, ki se vlečejo. Trenutno gledava nemško nanizanko Der Kriminalist, ki se dogaja v Berlinu. Na TV3 Medias. V redu. Prej pa Die Chefin, ki je bila še boljša od Kriminalista. In tako dalje. Kaj pa Babylon Berlin, vskočim kot star fan? Seveda, tudi Babylon Berlin. Zelo sva gledala. Zelo. Zelo dobro. Ampak to je ta dekadentni Berlin. To je fino. To mi je zelo pri srcu. To je Berlin, kajne. Tudi v tej nanizanki Kriminalist je videti ta njihov naturalizem. To je še iz časov Hauptmanna in teh, kajne, kasneje tudi Döblina. Ampak naturalizem, obarvan z neko nemško sentimentalnostjo in moraliziranjem. To je zanimivo s tega stališča, da vidiš, kaj se skriva ideološkega v teh nadaljevankah. No, saj, ta popularna kultura je dejansko zanimiva z ideološkega stališča, kajne. Katera ideologija se skriva v teh in teh ameriških filmih te vrste, ali v angleških ali francoskih. To je ideološko, ne.

Nadaljevanje jutri ali pojutrišnjem.