Delati portretni intervju — profil, portret — s svojim profesorjem toliko let pozneje ni lahka naloga, je pa strahospoštljiv, četudi zabaven in v vsakem primeru nostalgičen izziv. Petintrideset in več let pozneje, ko sem kot študent poslušal njegova predavanja na primerjalni književnosti — in delal izpite (pri njem) s samimi desetkami in devetkami, to se že moram pohvaliti —, je bil obisk pri njem doma popoln študentski flashback. Ko moj gostitelj govori, profesor v njem predava. Še vedno. Tako kot nekoč. Njegova dikcija, z vsemi tistimi trademark mašili — »kajne«, »in tako dalje«, »no« —, me ponese v 80. leta v veliko predavalnico v pritličju Filofaksa. In v kabinet v 4. nadstropju, kjer sem kot njegov demonstrator prejemal navodila za projekcije likovnih del in posnetke glasb, s katerimi je hotel interdisciplinarno ilustrirati predavanja o literaturi od romantike do modernizma.
In čeprav se nam je kot zagnanim, a efemernim ljubiteljem recimo Imena rože (1980) Umberta Eca in/ali Neznosne lahkosti bivanja (1984) Milana Kundere zdelo konservativno, ko se je v seminarju retorično spraševal, »ali je kritični duh že zavzel zgodovinsko distanco do sprotne literature«, sem nekoč na predavanju smel pri (post)modernizmu predvajati tudi Philipa Glassa (Songs from Liquid Days, 1986) in Steva Reicha (The Desert Music, 1983), pa celo Franka Zappo (vsaj Francesca Zappo, 1984.) Takrat se mi je zdelo, kot da sem Kosov didžej. (Pa od sošolcev tudi malo.) In tega se on spomni prav tako kot jaz. Še po vseh teh letih hoče slišati update o teh skladateljih.

Pleteršnikova

Pridem skratka na Pleteršnikovo, kjer hiša njegovega stoji očeta: »prijazno tradicionalna«, »primerna podalpskemu okolju«, kot pravi sin sam v prvem delu svoje nekronološke, »duhovne biografije« Umetniki in meščani. Po načrtih arhitekta Hugona Schella jo je oče zgradil nekaj let pred njegovim rojstvom.
Skromno, toda čedno in v notranjosti prijetno old school vilo krasi vogalni, dvostranski relief iz žgane gline, ki v slogu nove stvarnosti poleg stiliziranega motiva Adama in Eve prikazuje ženo in moža z otrokom. Najmlajši sin Janko je bil »od nekdaj prepričan, da sta upodobljena njegova oče in mati z najstarejšim bratom Markom.
Pozneje, ko se že skoraj poslavljamo, v pogovoru v predsobi gospa Darka — »Darka H.« (kot Hočevar), kot Janko striktno omenja svojo soprogo v knjigi — mimogrede navrže, da je ta brat oz. njen svak nedavno umrl. Sredi septembra. Inženir dr. Marko Kos, ki mu ni bilo usojeno končati komparativistike, je postal strojnik. Litostrojčan. Kot domnevni tehnokrat in protisamoupravni element je bil v svinčenih letih persona non grata in se je pozneje pridružil ustanoviteljem SDZ. Janša je poslal sožalje, pripomni profesor. In da je bil nekrolog samo v Demokraciji.

Strast do pisanja

Družino, v kateri se je rodil, Kos opisuje kot »umetniško-malomeščansko«. Po očetu »svobodomiselno«, po materi »krščansko«. Pa tudi »puritansko, v zadevah spolnosti zadržano in sramežljivo«. Tej »značajski, podedovani ali pa pridobljeni lastnosti, ki se ji pravi sramežljivost«, Kos pripisuje »strast do pisanja literature«, ki jo je »v sebi odkril že v šestem ali sedmem razredu klasične gimnazije«. A ta strast do pisanja je bila »strast do pisanja o literaturi kot kritik, esejist, zgodovinar in teoretik«.
In še:

»Pri nas doma smo se sramovali svoje dobre ali slabe plati postavljati na ogled, da bi se jim drugi čudili ali jih občudovali. […] Moj oče je bil kipar, v kiparstvu se človekova notranjost skrije v kamen, marmor ali les, podobno kot se v glasbi izgubi v tonih in ritmu. Literatura nosi na sebi sledove samoljubja tudi takrat, ko se avtor v njej hoče pokazati norčav, nizkoten ali iz uma, kar se v moderni literaturi dogaja pogosto. Tudi to je posebna oblika nečimrnosti. In tako mi ni ostalo kaj drugega, kot da se zaobljubim pisanju o literaturi.«
»Pri tem sem ostal za zmeraj.«

Če ni drugače navedeno, so vsi citati iz knjig Umetniki in meščani in Ideologi in oporečniki.

Nadaljevanje jutri ali pojutrišnjem.