Kohabitacija?

Problemi so skratka najbolj izraziti v informativnem programu. Informativni program je v bistvu edino, kar to vodstveno garnituro zanima. Živijo v prepričanju, da je to blazno vplivno in pomembno in da bodo rešili vse probleme, če se bodo polastili informativnega programa. No, problemi so sicer tudi na Radiu, ki pa so ga doslej pustili bolj ali manj pri miru. Radio jih ne zanima. Zanima jih Televizija. Pa splet tudi. Pred kratkim je bilo recimo glasovanje kolektiva za vodenje MMC, na katerem pa kandidatka vodstva RTV Ksenija Koren ni dobila niti enega glasu.

Ampak kako točno zgleda ta kohabitacija — če lahko temu tako rečemo — med novinarskim delom Informativnega programa in uredniškim in direktorskim vodstvom RTV ali vsaj TVS?

Bizaren primer je po Bergantovem mnenju Arena, ki je oddaja formata, značilnega za konec 80. let, premierno predvajana na 2. programu, potem pa še v primetimeu na 1. programu. Največji problem pa so oddaje, ki jih ni. Kot predvsem Studio City.

Dnevnik

V naslednji liniji je najbolj na udaru flagship oddaja Dnevnik. Tu se non-stop dogajajo posegi v kadre in prispevke. Najbolj drastičen primer je namera, da sankcionirajo voditelja Sašo Kranjca in urednico Vesno Pfeifer, ki sta bogoskrunsko omenila, da je prispevek nastal na izrecno navodilo odgovorne urednice Jadranke Rebernik.

Nekatere prispevke urednica pripravlja v ozkem krogu. Njihova vsebina urednikom oddaje ni znana. Tako kot v omenjenem primeru, ko so vsebino skrivali pred urednico Dnevnika, okrog šestih zvečer pa so jo postavili pred dejstvo. Stvar je bila zanalašč skomunicirana drugače. Vesna Pfeifer je mislila, da gre za prispevek, ki ga delajo novinarji oddaje Panorama, nazadnje pa se je izkazalo, da gre za popolnoma drugo in drugačno vsebino. In to daljšega formata, ki za Dnevnik niti ni običajen. Urednica je bila primorana izbirati med dvema možnostma: ali prispevek objaviti in na kratko pojasniti, kako je do tega prišlo, ali pa ga z ustreznimi konsekvencami sploh ne objaviti. Odločila se je seveda za prvo. In Bergant je prepričan, da sta urednica in voditelj ravnala profesionalno. To je zelo neobičajen način priprave in objave nekega prispevka.

STA

Pa se to pogosto dogaja?

V tako drastični obliki ne. Obstajajo pa teme, ki jih pokrivajo selekcionirani, požegnani novinarji. Bodisi iz uredništva Panorame ali ti novi, ki jih zdaj jemljejo v službo. Ti se ukvarjajo s temami, ki jih določata Urbanija ali Rebernik. Dogaja pa se tudi za javno televizijo neprimerno kadrovanje. Ali pa to, da morajo dnevni uredniki pisati poročila, zakaj je bilo nekaj objavljeno in zakaj nekaj ni bilo, se zagovarjati …

Situacija je zagotovo drugačna kot pri STA, razlaga Bergant. Tisto je bilo primitivno in mesarsko, ker so jim pač vzeli denar. Novinarji STA so lahko vendarle delali po svoji vesti, čeprav so jim puščali kri. Na RTV pa je drugače.

Odmevi

Kar zadeva Odmeve, Bergant priznava, da nekih dramatičnih posegov ni bilo. Če že kaj, se to kvečjemu dogaja v obliki poskusov, da bi dosegli, da bi v oddaji nastopil določen gost — kar pa se sicer ne zgodi, če se dnevni urednik temu na ustrezen način postavi po robu. Tako da nekih dram na Odmevih doslej ni bilo. Skratka, se da.

Splošne razmere pa so kaotične. To ni brez posledic. Pada gledanost, pada verodostojnost. Kar se zdaj dogaja, je asistiran samomor. Organizacijski kaos je bil že prej, ampak je zdaj še hujši. Ni dovolj ljudi. Vsak dan je manj sodelavcev na razpolago za pripravo prispevkov. Že sámo planiranje je katastrofa. Bistveni problem pa je, da novinarji odhajajod drugam, v druge službe.

Vse to se seveda pozna. Bergant pogreša analitične prispevke pred pogovori v Odmevih. Kadar on vodi, poskuša to nadomestiti z grafikami ali z uvodom. Ampak Odmevi ostajajo pogovor na pogovor. In to ni model verodostojne oddaje. Oddaje, ki bi morala stremeti k drugačnim, analitičnim prispevkom in ki bi bila tudi vizualno drugačna in bolj premišljeno narejena.

ORF III

Pa ne bi ratingi padali tudi sicer? Verjetno je to tako kot pri časopisih, ki jim naklade nezadržno padajo, pa če se še tako trudijo? Kako bi lahko obrnili ta trend? Ta trend tabloidizacije je viden tudi na televizijah. V čem je TVS izjema in le zakaj bi bila?

No, seveda. Problemi so že stari in se niso pojavili z Whatmoughom. Ampak problem je v tem, kako v taki situaciji krmariš. Kar zadeva evropske javne RTV servise, je bilo v glavnem že vse izumljeno. Če bi v zadnjih letih začeli tudi pri nas delati v to smer, bi bilo bolje.

TVS "v sodelovanju z BBC"

Seveda so tu še druge, sodobnejše oblike informiranja. Če bi jih v zadnjih letih prakticirali, situacija zagotovo ne bi bila tako dramatična. Z izbruhom kovid krize, pa tudi ukrajinske vojne se je pokazalo, da gledalci in poslušalci prihajajo nazaj. V ekstremnih situacijah se ljudje zatečejo h kredibilnim medijem. Perverzno, neumno in pokvarjeno je bilo, da je tedanja vlada očitala RTV, da torpedira prizadevanja za cepljenje in spoštovanje protikoronskih ukrepov.

Isto je bilo pri ukrajinski krizi. Niso zajebali ustvarjalci. Zajebali so šefi. To je vse črno na belem. Ampak oni še vedno trdijo, da je bilo drugače. Objavljali so BBC — "v sodelovanju z BBC" —, pri čemer na BBC o tem sploh niso nič vedeli. Saj ne da ne bi kdo poklical, ampak verjetno so govorili s kakšno tajnico ali varnostnikom. Prenašali so oddajo Outside Source, ki je bila večinoma seveda posvečena Ukrajini. No, njega kot nekdanjega športnega novinarja je sicer zelo veselilo, da je TV Slovenija enkrat za spremembo toliko časa posvetila kriketu.

Organizacijska zmeda je bila seveda včasih že prej, ampak direktorica TVS Natalija Gorščak in odgovorna urednica Informativnega programa Manica Janežič Ambrožič sta bili v primerjavi s sedanjo garnituro pravi perli.

To sicer ni težko, niti razveseljivo, ne?

Že, ampak imeli bi vsaj boljšo osnovo za karkoli.

Nadaljevanje v četrtek.