Kulumne
#intervju #portret #profil #obrazi
Igor E. Bergant (1.): Kako pomaga kinderštube preživeti asistiran samomor RTV
Logo 02.10.2022 / 06.05

Najbrž najnormalnejši, najtreznejši, četudi ne najglasnejši kritik aktualnega upravnega in uredniškega vodstva RTV Slovenija.

“Ti ljudje so prišli na RTV z ideološko agendo. Res pa je, da bi bilo še veliko huje, če bi bili sposobni in pametni. Pa niso. Zato jim načrti ne bodo uspeli. RTV bi bila v veliko hujših težavah, če bi bili sposobni.” — [
Odmeve

Poleg Rosvite Pesek — objavljene v tej rubriki pred tremi meseci — še Igorja Berganta. Ki je pojem intelektualno všečnega, razgledanega, pametnega in prijetnega voditelja.

Sploh se ne spomnim, od kdaj ga poznam. Človeku se zdi, da nekoga kar pozna, ker ga skoraj vsak dan videva na televiziji. Tako to gre. Da se ti nekdo zasidra v zavest. Za osvežitev spomina ga vprašam, kako dolgo je že, odkar je s športa presedlal na Odmeve. Enajst let. Šele? Ne več? Presenetljivo. Sam bi čez palec rekel najmanj dvajset.
To naredi televizija. Še dvajset, petindvajset let pozneje se mi standard komentiranja smučanja zdi točno to, kar je nekoč prakticiral Igor s Tomažem Cerkovnikom. Čeprav se ne spomnim več detajlov in čeprav ne gledam več smučanja. Kot pa se po drugi strani spomnim, da sem se vračal ravno s Hvara in da sem bil v koloni pred mejo na Bregani, ko sem dobil mesidž od skupnega prijatelja, da je Tomaž na Hvaru pravkar umrl.

Ja, to naredi televizija. Pa še več naredi. Nekega dne sem se zavedel, da se iz onostranstva spomnim glasu Igorjevega očeta Evgena Berganta in njegovega skuliranega komentiranja tenisa: kot da ni bilo nikoli nič napeto in kot da bi se bal, da ga bo sodnik na Central Courtu opomnil, naj zniža glas. Ne spomnim se pa po drugi strani glasu svojega lastnega, sicer še dlje pokojnega očeta. Ker se ga ne spomnim s televizije.

Z obeh bregov

Igorja E. Berganta si nisem prav zdaj izbral za gosta te rubrike po naključju. Glede na sovražni prevzem RTV Slovenija, ki ga izvaja politika včerajšnjega dne, trenutno ne vidim boljšega sogovornika. Sicer bi zlahka našel marsikoga radikalnejšega, a ne nujno bolj argumentiranega. Bergant je za moje pojme eden najnormalnejših, najtreznejših — četudi ne najglasnejših — kritikov aktualnega upravnega in uredniškega vodstva RTV Slovenija. V okvirih razumljive in neizogibne strategije, a tudi histerije odpora proti vladavini nesposobnih, ki se argumentirajo s prazno politično pravšnjostjo, je njegov glas tisti, ki lahko pomirja in usmerja.

Zanj samega in za njegov skrbno negovani imidž nepristranskega voditelja to žal ni najbolje. Radikalci na obeh straneh prepada ga ne marajo. Niti "njegovi". Tisti, ki bi lahko bili po zdravi pameti na njegovi strani, ga imajo zaradi njegove zadržanosti za "ikono in reprezentanta" nesrečnega "zanikanja", da je na RTV sploh kaj narobe. To so seveda ekstremni in ideološko picajzlarski levičarji, talentirani in specializirani za sesuvanje lastnih zaveznikov. Po drugi strani pa ga medijski suport bivše vlade zmerja z "aktivističnim novinarjem" in "potomcem revolucije". Berganta!

Da jih faše z obeh bregov, je dokaz, da dela prav.

Brez masterplana

Ko sem ta torek nazadnje gledal Odmeve z Bergantom, je nosil na reverju suknjiča priponko s sloganom "RTV SMO". Tako kot ga je dan prej, med ponedeljkovo stavko, ironično, nosil na reverju tudi Andrej Grah Whatmough — ki mu IEB ljubkovalno reče Mr. Bean —, ko ga je v stavkokaznih Odmevih odlično šraufala in povozila Rosvita Pesek.

Pričakoval sem, da se Igor kljub svojemu diskretno deklarativnemu protivljenju ne bo hotel preveč frontalno konfrontirati z aktualno oblastjo na RTV. Ker če ima kdo kinderštube, potem je to on. In ker se ne spodobi prerekati s kolegi v isti, javni instituciji. (Kar so premnogi RTV-jevci sicer še preradi počeli že tako rekoč od nekdaj.)

Toda nazadnje se je izkazalo, da mi je brez posebnega provociranja z moje strani povedal precej več, kot sem od njega pričakoval.

Recimo, nasplošno: kaj se skratka zdaj dogaja na Televiziji?

Ah, nič takega. Bergant bi rekel, da je na sporedu nova sezona nadaljevanke Lud jebe zbunjenog. Neka počasna amputacija udov pacienta, ki je že dolgo v zelo slabem stanju. In da so ga zdaj v roke vzeli mazači, ki so se odločili, da bodo to operacijo izpeljali do konca. Čeprav sam dvomi, da imajo masterplan. To misliti bi pomenilo, da jih precenjuje. Podcenjuje pa tudi ne, ker za rušenje ni treba biti zelo pameten.

Nadaljevanje v torek.

NAROČI SE
#intervju #portret #profil #obrazi
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke