Itak, da je vlada sredinska

Če torej prav razumem, ima Golob to vlado za sredinsko? Ampak sredina ni najboljšem glasu. Ali pa razmišljam že preveč ljubljansko?

Itak, da je vlada sredinska. Kljub temu, da jo mnogi imajo za levo, nekateri celo za ekstremno levo? Ker sta v koaliciji SD in bog ne daj celo Levica? Ja, no, nekateri tako pravijo. Nabijajo. Kakorkoli, ta vlada je sredinska, ker se ukvarja z obema platema javnih financ. Ukvarja se s tem, kako bomo ustvarili več, da bomo imeli več prilivov v javnofinančno blagajno. To je ena stran enačbe.

Ukvarja pa se vlada tudi s tem, kako bomo to, česar bomo več ustvarili, najbolj primerno porazdelili med skupine, ki si to najbolj zaslužijo. Pa najbolj primerne storitve. Da. Povečali bomo davke in financirali bomo to in to.

Ampak to ni to. To je samo ena stran enačbe. Obstaja še drugi del enačbe, ki določa, kako najti zasebna sredstva, kako angažirati zasebni kapital, s katerimi bomo financirali tudi nekatere javne storitve, recimo zeleni preboj, stanovanja in druge javne in strateške cilje. Ta del je izrazito podjetniški. In podjetništvo ni leva kategorija. Podjetništvo je desna kategorija. Ker ne govorimo o socialnem podjetništvu, govorimo o klasičnem podjetništvu.

Govorimo o Boscarolu

Seveda. Govorimo o Boscarolu. In o davku na premoženje.

Ma ne, ne, ne, no. Ivo je imel slab dan. Mogoče je imel slab teden ali slabih štirinajst dni. Tega ne bo komentiral. (Namreč Golob.) Tako kot ni komentiral Janševega tvitanja, tudi Ivota ne bo komentiral. Vsak ima pravico do slabega dneva.

Živce pa ima dobre, kajneda? Ker vsak jih nima. To smo zlasti opazili na predvolilnih soočenjih. Mene je najbolj fasciniralo, kako je stoično prenašal Hojsa.

Bo nekaj priznal, ampak samo meni. Potem bom pa že videl, kaj bom s tem naredil. Ko je Slavoj v Mladincu izjavil — in to mu je bilo ful všeč —, da se Golob samo smeji, ko ga Marcel napada. Žižek je skratka rekel: a vidite razliko, kako je nekdo prej zameril, če si mu rekel, da je z njim nekaj narobe, in si to zapomnil za deset let in ti ukinil oddajo. Ta pa se samo smeji!

Res, ta še opazil ni, da je kdo rekel kaj takega, da bi se moral sekirati. To je stvar sproščenosti v dialogu. Tudi če je dialog enoumen. Zakaj bi pa moral biti? Tudi ko smo bili v Mariboru … Je bila Vesna (V. Godina) pohvalna? Sta imela dialektični dialog? Valjda, da sta imela dialektični dialog.

No, meni je ful ljudi reklo, da bi moral prekiniti tisto njeno tirado. Goloba to ni motilo, le zakaj bi ga. Mene tudi ne. Priznam, da sem jo na začetku tega monologa poskušal prekiniti, ampak ona je šla kot valjar. Ni se pustila ustaviti. Ampak bolj ko se je razvnemala, bolj sem v tem perverzno užival. Tudi jaz, mi šepne Golob čez klubsko mizico v salonskem delu kabineta, kjer sediva.

(Pozneje mi šepne še nekaj bolj mnenjsko senzacionalnega — s pripombo, da ni za objavo. Tega pa res ne bom objavil, ker bi bilo too much.)

Kje je problem?

Torej, če imaš v dialogu dovolj dobro vzdušje, če imaš različna mnenja, to ni slabo. Pravzaprav lahko v takem dialogu celo uživaš. Tudi če se ne strinjaš. Kje je problem? Hudič je, ker nekateri ljudje niso zmožni tega dialoga in potem padejo ven na podlagi neke kvazi novice, ki ni niti preverjena, niti resnična. In se prepustijo čustvom. In če to delaš v javnem diskurzu, samega sebe diskvalificiraš. Ker pokažeš, da si ne samo neprimeren za politiko, ampak da si tudi nesposoben, da bi v javnem diskurzu prišel do rešitve. Ker boš ven padel. In če ven padeš, zamenjaj raje službo. Mislim, potem res nisi za politiko. Pa to ne pomeni, da njemu ne odnese kdaj pokrovke. Ja, ma ne v javnem diskurzu. Mogoče tukaj, v tej pisarni, pred Petro, pa potem ona trpi. Eh, itak ne posluša.

Petra (Škofic, državna sekretarka, ki za premierovo mizo ves čas nekaj neopazno tapka): "Poslušam, poslušam."

Nimam dobrih živcev, pravi Golob. Jaz se s tem ne obremenjujem. Dobre živce imaš, če nekaj prileti in to potem preneseš. Smisel za humor? Samoironija? Trda koža? Ne, ne, ne, ne, ne, je drugače. Če nekdo ustreli mimo, to vržeš čez ramo in greš naprej. Tega da se je naučil takrat, ko je bil prvič v politiki. Ne obremenjuj se s tem, kaj o tebi govorijo drugi in kaj si mislijo o tebi. Samo šponaj. Če veš, kam greš, samo šponaj. Prej ali slej pridejo vsi na tvoje. In dejansko vsi pridejo tja. Pač imajo zamik.

Konsolidacija 2.0

Zanima me tako imenovana konsolidacija levosredinskega prostora. LDS 2.0, kot temu nedomiselno pravijo.

Se strinja, da je nedomiselno. No, vzgib je navidez prozaičen. Ne, če bo tako začel, se bo slabo končalo. Bo drugače rekel. Za vlado Alenke Bratušek je prišla Cerarjeva vlada. Bil je sicer malo zraven, ampak ne vpleten. Samo enkrat je bil na teh pogajanjih med SMC in SAB, potem pa ni več hodil. In si je že takrat želel, da SMC, ki prihaja, ne vrže stran vsega tega sredinskega znanja. Predlagal je, da se del — ne večina — tega znanja inkorporira v novo vlado. Kar je bilo vehementno zavrnjeno, češ, mi znamo boljše. Končali pa so tako, kot so končali.

Ampak zanj je bila to lekcija iz … Kako naj temu rečeva? Oholost? Pijanost? Ne, reciva temu višinska bolezen. Evo. To je bila lekcija iz višinske bolezni, ko pride nekdo nov na oblast in pravi, da zna vse bolje. Okej? Samo gledaš in se čudiš. Jim je rekel že takrat, ko je Cerar prevzemal oblast s Kešeljevićem, Kačem, ne zavrzite tega, ko niso hoteli vzeti SAB v koalicijo, ker da imajo ostalih dovolj. Wow! Saj do neke mere to razume, ampak ne počnite tega, ker boste enkrat tudi vi na istem. Enkrat boste izgubili volitve in bodo vaši ljudje v isti situaciji. Oni pa ne, ne, ne. In si je rekel: fak, jaz pa nikoli ne bom tak.

Cela ta konsolidacija je primarno namenjena temu, da ne bo treba vreči stran vsega tega minulega dela — ne minulega dela te osebe, ampak celega strankarskega aparata —, ko bo prišlo do spremembe, kar zadeva obraz. In prej ali slej bo prišlo, saj je vseeno, ali čez štiri, osem, šestnajst let, ker nihče ni večen. Zakaj bi zamenjali cel strankarski aparat, v katerem je tisoč ljudi delalo vsaj štiri ali celo osem let? In to samo zato, ker boš zamenjal en obraz?! To je totalen samomorilski nagon.

To lahko v trenutku zmagoslavja vnovčiš na dva načina. En način je trdna koalicija. Drugi pa je, da konsolidiraš tisti del političnega prostora, kamor po vrednotah spadaš. Da združiš vse, kar se da združiti. Nima veze, če je nekdo izpadel. To je irelevantno. Ker ne želiš, da se znanje teh ljudi, ki jih je v vladnih in parlamentarnih strukturah cel kup, propade samo zato, ker njihov leader ni bil dovolj uspešen na volitvah. Ali zato, ker so ljudje volili za nekoga drugega za mandatarja, v tem primeru slučajno za Goloba. Super. Ampak to znanje in izkušnje, kar je vse akumulirano v sredinskem prostoru, kjer si delimo iste vrednote, je preveč dragoceno, da ne bi kot mandatar z velikim veseljem povabil zraven vseh, ki to želijo. To ne pomeni, da so oni zmagali na volitvah. Valjda niso. So pa povabljeni zraven.

Že mogoče, ampak za to rabiš primeren ego. Ne nek prepotenten ali maščevalen ego, ki razmišlja tako, da kaj bojo zdaj ti luzerji, naj si pripišejo, če jih nočemo zraven.

Na to temo malo utiša glas in skromno, če že ne skoraj sramežljivo pove: da mu je strašno všeč — čeprav mogoče tega ne bi napisala — pa seveda bova, pa čeprav v dvojini —, da ga nasprotniki podcenjujejo s tem, da mu pripisujejo velikanski ego.

Hmm, ampak se očitno znaš nazaj držat. (Pardon.)

Zakaj se pa ne bi?

No, saj.

Saj sem dovolj star. Mogoče se pri tridesetih ne bi znal.