Ko je s petka na soboto okrog opolnoči Golob prebral ta intervju v Večeru, je pripomnil, da bom s tem tekstom morda demistificiral funkcijo predsednika vlade. Hmm? Nisem tega nameraval — ni mi pa nevšeč opažena ideja. Nameraval sem pa kvečjemu ugotoviti, ali mu bo res uspelo preporoditi ta muhasti, nečimrni način političnega vladanja. Vladanja, ki ga je politika korenčka doslej sprevračala v disfunkcionalno anarhijo, politika palice pa v avtokratsko Koromandijo.

Po mojem namreč ja.

Najprej sem dolžan razkriti nekaj osebnih in metodoloških pomislekov.
Intervjuvati predsednika vlade ni hec. Novega, šele pred tremi delovnimi dnevi potrjenega še tem manj. Pa ne samo iz strahospoštovanja do funkcije in do Goloba samega. In tu mi nekaj ne gre skupaj, ko vse skupaj spravljam v pisno formo.

Metodološki pomisleki

Za začetek: v tekstu za javno uporabo se mi zdi neprimerno tikati predsednika vlade. Da se kar tikajva, je sam predlagal, ko sva se spoznala na okrogli mizi V kakšni državi želimo živeti? (takrat še gibanja Bodi sprememba) 13. januarja letos v Mariboru. To se mi je zdelo normalno, zdaj pa imam s tem problem. Zdaj končno razumem, zakaj mnogi novinarji (in intervjuvanci) včasih hlinijo formalen odnos, čeprav se še predobro poznajo in so na ti.

To ni brez veze, še posebej ne v tem primeru. Ko zdaj pišem ta uvod, še ne vem, ali bom v nadaljevanju tikanje ohranil ali pa ga bom formaliziral.

Dilema pa je tudi to, kako naj jezikovno in stilno sprocesiram ta pogovor. Sproščen in zaupljiv, kot Robert je — no, vidite —, govori po domače. Naj to jezikovno ohranim? Te kratke nedoločnike in besede, ki jih premier v formalnem izražanju kao ne bi smel uporabljati? Ga naj prevedem v bolj normiran jezik, ki pristoji njegovi funkciji? Da ne omenjam teha primorskeha fonema, ki mi je kot ljubitelju tujih jezikov izjemno simpatičen.

Predsedniku vlade je všeč ta moj tip avtorskega intervjuja, s tem se že moram pohvaliti. Tudi se strinja, da ga kot takega ne bo avtoriziral. Jaz pa mu seveda tudi garantiram, da ga ne bom potvarjal.

Ampak ali ne bi bilo potvarjanje tudi to, če bi ga prevedel v bolj normalen tekst?

Po pričakovanjih

Potem ko je Golob do ponedeljka, 6. junija, odpovedal vse intervjuje, sem se zagrebel za čimprejšnji termin. Da bi lahko — pa ne, da bi jamral: z nadčloveškimi napori — ujel četrtkov deadline za soboto. Dobil sem ga ta dan ob dveh.

Pol ure sem ga čakal v klinično pomirjujoči, nekoliko Bauhaus predsobi pred kabinetom in ugibal, ali bo ta zamuda vplivala na skopo odmerjeni čas. Že prej se je namreč opravičil, da mi več kot ene ure ne more nakloniti — pa ne zato, ker ne bi hotel, ampak ker res nima časa.

Na moje vprašanje, ali bo obisk zdaj proporcionalno krajši, je odvrnil, da bo tako, kot vedno reče svojemu ta malemu: da ima dvakrat toliko časa v dobrem, če on sam po lastni krivdi zamudi. No, vse skupaj je nazadnje trajalo res uro in pol.

Šest tednov po zmagi na volitvah in tretji delovni dan na oblasti se Golob počuti po pričakovanjih. V vsakem velikem sistemu je vse odvisno od tega, kako si sam zastaviš urnik, prioritete in tempo. Ciljev je lahko več, ampak prioritete so ključne. To je odvisno od tebe. Če hočeš narediti vse naenkrat, itak ne narediš nič. Ciljev je navidez milijon, ampak če si jih ne zožiš na nepogrešljive in ključne, ne boš dosegel nobenega. Da pa zdaj eni pričakujejo, da boš v enem mescu rešil vse težave, ki jih prej nihče ni znal rešiti trideset let, to je pa čista iluzija in se s tem ne obremenjuje.

Skratka, situacija ni ravno složena. Nič drugačna od pričakovanj. Ne lažja ne težja. Ne bo mu treba iskati izgovorov, da že po treh dneh ugotavlja, da bo načrte moral spremeniti. Tudi to SDS nagajanje z referendumi in predlogi zakonov stvari ne spreminjajo bistveno. Kar počne opozicija, ima dva efekta. Pozitivnega in negativnega. Pozitiven je, da je koalicijo in Gibanje Svoboda totalno poenotila. Negativno je pa to, da bodo za zakone kot recimo Zakon o RTV in Zakon o popravi krivic — kot se ljudsko reče Predlogu zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, ki ga je s pet tisoč podpisi volilcev vložil Inštitut 8. marec — rabili več časa, kot bi ga rabili v normalno delujoči demokraciji.

Kar ni prepovedano, ni nelegalno, ne?

Ne govorimo o nelegalnosti, govorimo o nelegitimnosti. Nelegalno to ni, saj se ne razburja. Ključno je, da niso mogli upočasniti ali preprečiti, da se vlada postavi. In to jim tudi ni uspelo. Zato zdaj vlada dela s polnimi pooblastili. To je bil primarni cilj in to je tisto, kar je v tem trenutku najpomembnejše. Bo pa RTV še nekoliko dlje talec ali talka te nesrečne klike, ki jo zdaj vodi. In tu je seveda vprašanje, koliko lahko to spremenimo z legalnimi sredstvi.

Moj sosed Luka Mesec mi dan pred intervjujem razlagal, da je na tihem hvaležen SDS za ta posvetovalni referendum o vladi s tremi ministrstvi več. To mu bo omogočilo, da bolj temeljito gor postavi to svoje novo Ministrstvo za solidarno prihodnost.
Golob se s tem strinja in tudi tokrat potegne razlago iz arzenala modrosti o korporativnem vodenju. Ker kaj da je nauk te zgodbe? Ni važno, kako te poskušajo ovirat. Če najdeš ustrezno pot naokoli, lahko oviro celo izkoristiš za to, da se hitreje odbiješ naprej. In to je točno tak primer. Zato pa so tudi na tri obstoječa ministrstva imenovali ministre na novih ministrstvih, ne tiste, ki bojo potem ostali. Ker bi sicer morali začeti z nule, zdaj pa imajo na razpolago cel aparat, da jim pomaga pri vzpostavitvi novih ministrstvih. Tako da je to v bistvu olajševalna okoliščina.

Pri RTV pa tega ne bo, ker je procedura vezana na zakonodajo. Zato bo pač dlje trajalo. Žal. Ker bo opozicija vložila še kak referendum, pa potem bomo še mi vložili zakon, pa spet referendum. Zakonodajna pot je s temi manevri upočasnjena. Izvršna pa ne. Izvršilna dela normalno. Ampak na RTV izvršilna žal ne vpliva.

Ali na srečo.

Ja, okej. Kupi tudi to. Nima s tem težav. Čeprav smo v mandatu prejšnje vlade videli, da je izvršna oblast zlorabila zakonodajno. Konkretno pri RTV.

Malo lev, malo desen

Spomnim se, da je Golob na tisti okrogli mizi v Mariboru rekel, da bo malo lev in malo desen. Zdaj očitajoče pripominja, da so ga zaradi tega vsi ljubljanski mediji raztrgali. Ljubljanski? Kateri pa so to? Ja, ljubljanski, ne. V Ljubljani moraš biti polariziran. Drugje v Sloveniji ni treba. Niti v Mariboru, niti v Novi Gorici situacija ni tako polarizirana. Ljubljana ne dopušča sredinskosti. Žal.

Hmm, zanimiva teza.

Skratka, deset dni je bil to joke, pravi premier, da bo malo lev in malo desen, češ, hahaha, saj ne ve, kaj bi. V izogib pomoti se bo kar dobesedno citiral. Na okrogli mizi je rekel, da bi/bo njegova vlada sestavila produkt — spet ta poslovni žargon —, pobran iz vsega, kar je dobrega na levi in na desni. Vse to vgradili v produkt. To je hotel s tem povedati: da bodo gradnike, gradiente vzeli malo z leve in malo z desne. Malo iz leve ideološke zakladnice, ajde, iz levih ukrepov, in malo iz desnih. Zato ta nova rešitev ne bo ne leva ne desna.

(Dobesedno je rekel takole: "Potem bomo lahko gradili nekaj drugega, boljšega. Ne sredina, a-a. Gradili bomo nekaj, kar še ne obstaja. Gradili bomo produkt, ki bo malček levi, malček desni. Po sedanji klasifikaciji, ki je itak malček čudna.")

Poanta je bila v tem, da bo ta rešitev boljša. Zakaj je to pomembno? Če slediš ozkim ideološkim smernicam — poenostavljeno rečeno —, so desne smernice manj davkov, leve smernice več davkov. Kako smo zapisali te davčne zadeve? Da ne bomo bolj obremenjevali dela. Nismo rekli, da bomo davke samo višali. Bomo pa povečali davke drugje. Ne bomo samo ukinili dopolnilnega zavarovanja, tudi prispevke bomo znižali — ampak znižanje prispevkov je desna kategorija, to ni leva. Obenem pa bomo davke povečali na premoženju. To je kombinacija obojega. Ker razbremenjuješ druge kategorije. Govoriti, da je to levo ali desno, je malo smešno. Sploh če pogledamo, kaj je prejšnja vlada počela dve leti, ko je izvajala tudi take ukrepe, ki spadajo v zakladnico socializma.

Windfall profiti

Ampak zdaj je bolj pomembna in relevantna točka draginja, zato še leto dni ne bomo nič konkretnega počeli na področju davkov, sploh pa ne z vidika zviševanja. Pa tudi pri draginji gre spet za kombinacijo: za kombinacijo zavedanja, da najranljivejši rabijo dostopne cene energentov in določenih prehrambenih izdelkov. To je levi ukrep. To je lahko regulacija cen, ampak ne nujno, ker to lahko delamo tudi z vavčerji. Vavčerji so pri draginji tipično levi ukrep.

Potem pa imaš še desni ukrep. Pogovorili se bomo z vsemi akterji in našli prostovoljni dogovor, koliko lahko vsak prispeva, da bo ta draginja manj občutna. Okej? Proizvajalci, ponudniki? Ja, vključno z državo, ki se bo morda odpovedala kakšni dajatvi. Recimo znižala DDV. Naprimer, naprimer. To je izrazito desen ukrep.

Da živimo v narobe svetu, lahko vidimo v Angliji, kjer je konservativna vlada sprejela kaj? Po eni strani vavčerje za energetsko draginjo, po drugi pa v narekovajih vojni davek, namreč 25-odstotno obdavčitev windfall profitov, torej ekstremnih dobičkov naftnih trgovcev in energetskih podjetij, s katerimi bo financirala socialne vavčerje (po 1.500 funtov za osem milijonov najranljivejših britanskih gospodinjstev). Konservativna vlada je uvedla ta davek!

Nadaljevanje v četrtek.