Še sam sem bil — namreč 9. maja 2022 — priložnosti primerno vzhičen in vesel, da smo zmagali v tej kruti bratomorni vojni. S stopetdesetglavo množico, natrpano v spodnjo dvorano Mladinca, sem delil ta redki občutek, da smo priča nepozabnemu in epohalnemu dogodku. Dogodku, ki se bo zapisal v zgodovino ljubljanske sociale in slovenskih medijev in o katerem bomo še dolga leta ponosno pripovedovali zanamcem.

Obenem pa me je navdajal nekoliko tesnoben občutek. A je to zdaj to? To je zmaga? Kaj pa zdaj?

Special guest stars

Skratka: Studio 9. maj, kot so priložnostno preimenovali dosedanji, v bistvu ukinjeni, s programa TV Slovenija pregnani Studio City — ki ga je matična mačeha istočasno predvajala kot nekakšen the best of kuriozum arhivskih odlomkov —, je bil sinoči v Slovenskem mladinskem gledališču. V živo, pred publiko v dvorani. Striman po internetu “po vseh možnih” kanalih. Seveda s priljubljenim, standardnim voditeljem Marcelom Štefančičem.

Uredništvo si je za to posebno, protestno priložnost omislilo drugačen, showcase koncept in drugačna, posebna, da ne rečem special guest star gosta: bodočega mandatarja oz. predsednika vlade dr. Roberta Goloba in dr. Slavoja Žižka.

Oddaja bi morala trajati eno uro — tako kot vedno —, vendar se je razvlekla na ne več ne manj kot na dve in četrt.
​{embed_info_box}201423{/embed_info_box}

TV mreža

Bilo je tudi primerno in praktično, da je bil ta “Studio City” v dvorani, kjer v SMG sicer igrajo odlično predstavo TV mreža v režiji Matjaža Pograjca — originalno priredbo znamenitega filma Network (1976) po scenariju Paddyja Chayefskyja in v režiji Sidneyja Lumeta s Petrom Finchem, Faye Dunaway, Williamom Holdnom in Robertom Duvallom.

Ker zdaj že nekdanji ekipi Studia City očitno ni uspelo iz studia na Kolodvorski pretihotapiti v Mladinca originalne scenografije, jim je prav prišla studijska oprema Pograjčeve predstave od pohištva do monitorjev.

Marcel je pač profesionalec in ga verjetno ni motilo, da je sedel za mizo voditelja (Howarda Beala oz. Matije Vastla), ki mu neusmiljeno padajo ratingi in zato pred kamero napove, da si bo pred kamero v živo pognal kroglo v glavo — in ki ga na koncu medijski menedžment sam dá ubiti teroristom, ker se ga drugače ne morejo znebiti.

Bolj predstava kot oddaja

Dejstvo je, da je to sinoči bila bolj predstava kot oddaja — vsaj za nas v dvorani, ki smo dogajanje spremljali fizično —, v isti sapi pa tudi bolj statement in subverzija in razvedrilo kot pa informativna vsebina. Temu primerno je dvorana pozdravila narodnega heroja Marcela s stoječimi ovacijami.

Na Goloba se je Marcel dobro pripravil in pri spraševanju pokazal vso svojo voditeljsko virtuoznost. Res pa je tudi, da njegova neučakana vprašanja niso presegala ne radovednosti ne domišljije ne domnev ne skeps običajnih osumljencev in zaskrbljencev, ki imajo zdaj kaj vprašati Goloba.

Kdor kolikor-toliko redno spremlja politično dogajanje v Sloveniji, ni iz tega pogovora izvedel prav veliko novega, kaj šele bistvenega.

A nekaj je zdaj res že jasno: kdor si je v zadnjem času na podlagi Golobovih nastopov ustvaril nek vtis o bodočem predsedniku vlade, bo po pogovoru z Marcelom moral priznati, da pa ta človek res noče, ne more in ne zna nakladati. In če nič drugega, Golob bo politik, ki ga bomo poslušali in razumeli.
{embed_foto}786029{/embed_foto}

Kaj dogaja s Slavojem in Marcelom?

Štefančič je dal Golobu kake pol ure, potem pa je prišel na vrsto Žižek. To je bila tako rekoč intelektualna tabloidnost par excellence, ki si je niti jaz sam ne bi mogel predstavljati niti v najbolj divjih sanjah. Vmes so vrteli video kolumne Nataše Briški, Antiše Korljana, Anje Zag Golob, Matije Stepišnika in Igorja Vidmarja, kolumnistov Studia City.

Slavoj in Marcel sta očitno dobro uigrana in izkušen konverzacijski tandem, vendar se sinoči nista zdela na povsem kompatibilnih frekvencah. Žižek že tako ali tako govori kot raztrgan dohtar, potem ga je pa še Marcel prekinjal prav takrat, ko bi morda povedal kaj res zanimivega (ali še bolj zanimivega).
​{embed_foto}786030{/embed_foto}
​{embed_info_box}201424{/embed_info_box}

Meni osebno se je zdela še najbolj posrečena ta Žižkova diagnoza: 

“Problem … A veš, problem desnice je v tem, res, no … — in to mislim tko preklet resno —, da to niso pravi avtoritarci. To so neki paranoiki. A si ti predstavljaš pravega totalitarca, ki spremlja, kaj neka novinarka piše, pa potem ma cajt za tvite pa to. A je to avtoritarc?! To je … to je paranoični histerik!”

Trajal in trajal

In tako je Žižek kar trajal in trajal, Marcel pa ga ni in ni hotel ustaviti, kaj šele moderirati. Zadeva se je na koncu sprevrgla v debato preveč pametnih tipov, ki govorita en čez drugega za šankom.

Ura je bila enajst, ko se je voditelj vendarle odločil, da bo zadevo nekako povzel, in je še enkrat povabil na oder Goloba. Ta se je vljudno odzval temu nespodobnemu infotainment povabilu in kot simpatičen kupček nesreče stal med razposajenima govorcema, ki sta še od njega hotela kaj pametnega, konkluzivnega in zabavnega slišati. Pa je samo rekel, češ, kaj pa naj še on ob njiju dveh poreče na vse to?

Na ulicah osvobojene Ljubljane

Tudi odjavna špica je bila v živo in fizična. Marcel je klical na oder sodelavce Studia City in se z njimi objemal, medtem ko so spet te Kombinatke spet prepevale to svojo Bello ciao. To je bil konec.

Vedel sem — pa vmes že pozabil —, da bo oz. da je zunaj projekcija prenosa za tiste, ki so ostali brez vstopnic. Ko smo se prebili iz dvorane, sem bil prijetno presenečen nad tisto množico in vzdušjem. V Baru Božidar in na ploščadi in na amfiteatralni livadi je bilo kakih štiristo, petsto veselih ljudi. Marcel jih je potem prišel pozdravit. Marcel zna s publiko. Bil je kot rock zvezda. “Hvala, da ste prišli. Ne veste, kako to pomaga tistim, ki jih skenslajo.”​
{embed_foto}786031{/embed_foto}
{embed_foto}786032{/embed_foto}

Ostal bi še tam in spil kakšno pivo ali dva, vendar sem moral domov pisat. Na ulicah osvobojene Ljubljane nisem srečal skoraj nikogar. Dan zmage je bil mimo.