Velikonočna poslanica predsednika vlade je zanimiva zadeva. Z njo je dokazal, da zna povedati tudi kaj prijaznega in spodbudnega in da v dani situaciji — prosto po Čeferinu — ne razmišlja samo v okvirih »te apokaliptičnosti«.
Osupljivo je tudi, kako se zna Janša po potrebi preleviti iz hudobnega in zoprnega maščevalca, ki nikomur ne ostane dolžen — če se mu neljub mu človek le zdi vreden brce —, v empatičnega motivatorja in tolažnika.
V zvezi z Janševo poslanico pa bi rad opozoril še na dve diskrepanci, vsaj navidezni: prva je med njegovo sezonsko ali službeno pobožnostjo in siceršnjim političnim, pragmatičnim laicizmom, druga pa med praktično državotvornostjo, zabeljeno s tako imenovanim domoljubjem, in religijo kot od države ločenim idejnim in ideološkim sklopom.
Janez Kristjan Janša?
Če ne bi Žan Mahnič v nedeljo omenil, da je predsednik vlade »Kristjan« — »in zato vošči veliko noč tako, kot se spodobi« —, ne bi vedel, da je Janša veren človek. Ali vsaj ne bi pomislil, da je.
Resno. Saj ne, da bi marcipanovemu merciju verjeli na besedo. Ampak vseeno: karkoli že si mislimo o Janši, verske gorečnosti mu nikakor ne moremo očitati.
Levičarski picajzlarji trdijo, da je nedopustno omenjati Boga v istem stavku kot državo, in se pri tem sklicujejo na princip ločenosti Cerkve in države. Frustrirani verniki pa se zaradi tega nenapisanega skoraj slovničnega pravila čutijo frustrirane in — khm … — drugorazredne.
Ne zelo globinsko lustriran otrok socializma
Janša je v tem smislu videti kot spreobrnjen, a ne zelo globinsko lustriran otrok socializma. Katolicizem že, a kvečjemu kot civilizacijska in kulturna antiteza islamu ali magari ateističnemu multi-kultiju — ker Evropo je pač treba ohraniti, ne —, ampak to je pri njem samo politična pragmatika. Stvar načel, ne vere kot religije.
Katoliška vera tudi ni argument, na kar bi se Janša skliceval, ko gre za slovensko identiteto in patriotične občutke in ponos. Če vprašate Janšo, zakaj smo pravzaprav Slovenci in kaj nas kot Slovence definira, morda ne bi ravno na prvem mestu omenil jezika in literature in kulture. A zagotovo ne bi omenil vere. Ker je še ni.
Če sklepamo iz njegovih umotvorov — kot recimo iz besedila za njegov največji hit —, so Slovenstvo naravne lepote, ki nas obdajajo, pa zgodovina (ali vsaj del zgodovine), pa naš ponosni, trdoživi živelj, ta upornost, trma, pridnost, delavnost itd. itd.
To sicer zveni patetično. Toda tako kot je Janša po eni strani vsaj potihem liberalen, pa po drugi strani tudi ni zelo naglas nacionalističen. Samo stila pač nima, v tem je kvečjemu problem.
In če sem že pri tem, ne morem mimo te njegove romaneskne sage Beli Panter. Nisem je bral in je ne bom, ampak po mojem ni naključje, da je dogajanje postavljeno globoko v predkrščanske, poganske časih. Že mogoče, da ga fascinira zgodovina, vendar je to površinsko. Samo da je slovensko. Samo da je naše.
Janša je spreobrnjen, a ne zelo globinsko lustriran otrok socializma. Katolicizem že, a kvečjemu kot civilizacijska antiteza islamu ali ateističnemu multi-kultiju, ampak to je pri njem samo politična pragmatika. Stvar načel, ne vere kot religije.
Pa čeprav Bog
V velikonočni poslanici Janša ni mogel skriti svojih literarnih, paraliterarnih ali polliterarnih ambicij, deloma celo nedeljsko filozofskih ali vsaj esejistično publicističnih.
Tudi človek kot Janša se lahko kdaj javno razneži in pridigarsko položi izvoljenemu ljudstvu na srce, da nekdo — ne on, predsednik vlade, da ne bo pomote — nad njim ljubeče bdi in ga vodi. Pa čeprav Bog. To se mu je še kar posrečilo, čeprav ni neko strašno presunljivo in ganljivo branje. Ampak za enega predsednika vlade, znanega po tem, da hitreje piše kot misli, dokaj dostojno.
Poslanico pa je zaključil s priprošnjo: »Bog varuj Slovenijo!«
Poanta tega velikega finala ni Bog sam. Niti Janševa vera vanj. Poanta je v tem, da se je Janša politično in programsko odločil, da bo normaliziral omenjanje Boga v zvezi s Slovenijo.
Prvo- in drugorazredni
Tega kot državljani nismo vajeni. Niti verujoči niti neverujoči. Zakrknjeni ateisti in levičarski picajzlarji trdijo, da je to nedopustno, in se pri tem sklicujejo na princip ločenosti Cerkve in države — češ, Bog ne more biti omenjen v istem stavku kot država. Frustrirani verniki pa se zaradi tega nenapisanega skoraj slovničnega pravila čutijo frustrirane in — khm … — drugorazredne.
Desničarji celo trdijo, da se to doslej ni smelo. Ker smo še vedno udbovci in komunisti. To seveda ni res. Bog pač ni bil referenca, ker se noben pošten levičar v premem govoru nanj niti ne spomni.
Zato nimam prav nič proti, da je Janša zaključil poslanico s priprošnjo Bogu. Tega namreč ne jemljem dobesedno, ampak kot jezikovno, magari tudi politično frazo. Božji blagoslov me ne moti niti kot ateista, kaj šele kot državljana.
Če bo to kaj zaleglo, pa še tem manj.