Po desničarskem puču in posledično uvedenih programskih spremembah je jasno, kako pogrošna in oportunistična je v resnici ta navzven fanatična in ideološko zakompleksana medijska oblast.

Ukinili so recimo Studio City — Tarča pa ostaja. Zakaj?

Domača naloga

Četrtkova Tarča sicer ni bila nič novega. Kdor jo redno spremlja, je tega navajen in temu najbrž tudi aplavdira. Klasika tabloidne televizije. Zadirčna voditeljica pod krinko tako imenovanega raziskovalnega in avtonomnega novinarstva, ki si upa — ali ji vsaj ni nerodno — vse vprašati. Naredili so domačo nalogo. Prebrali ves ta bullshit na Twitterju.

Verjetno niti wunderkind kot Urbanija ni v stanju čez noč popucati vse, kar se na TVS zaganja v SDS. V konkretnem primeru v njihovega kandidata Logarja. Pa vendar: kako lahko sicer razboriti direktor TVS kaj takega dopušča?

Quid tacet …

Obstaja več možnih odgovorov. Morda je Urbaniji to intimno všeč, žanrsko. Morda si obeta, da bo Logar znal ali mogel — kar res ni nemogoče, ker so v Tarči iz njega naredili žrtev — to grozno podjebavanje in podtikanje voditeljice obrniti v svoj prid. Ali pa mu je morda vseeno, kaj se v oddaji dogaja in kako to izpade — samo da je gledanost dobra.

Erika Žnidaršič in njen sidekick Žan Dolajš sta imela seznam z izborom najbolj nemogočih tvitov, ki so jih Janša, Hojs, Mahnič in še kakšen SDS-ovec v življenju objavili — in naskakovala Logarja po strankarski liniji. Če se je kandidat od teh desnih debilizmov distanciral, sta si privoščljivo mela roke, da v stranki netita razdor. A to še ni bilo dovolj. Potem ko je Logar zaman dopovedoval Žnidaršički, da odgovarja samo za svoje objave in izjave, si je celo drznila insinuirati, da tega ni obsodil in da s tem tiho pritrjuje objavljenemu.

SDS gor ali dol

SDS gor ali dol, to je izpadlo precej gnusno. Spominjalo me je na metode, ki jih alt-right mediji prav zdaj updatajo ob tako imenovani aferi spolnih predatorjev. Kdor nič ne reče o Uranjeku in Smodeju, ta v bistvu odobrava njuno ravnanje. Ali pa je sumljiv samo zato, ker čez palec desnih kvazi sociologov spada v bolj ali manj isto ali podobno družbeno skupino.

Pa saj ne, da bi v oddaji šparali Natašo Pirc Musar. Seveda je niso. Morda je izpadlo, kot da so bili do nje za odtenek prizanesljivejši, ker pač ni SDS-ovka. Na vsak način pa so njene nekdanje povezave z Darkom Horvatom dober kanon-futer za oddajo tipa Tarča.

Ekvidistančnost

Da je Televizija Slovenija ukinila Studio City z Marcelom Štefančičem, ne ukine pa Tarče, sugerira misel, da je populizem kolikor-toliko ekvidistančne televizijske tabloidnosti zadovoljiv element uravnoteženosti, ki je ima aktualno vodstvo RTV polna usta.

Gre za tako imenovani pluralizem mnenj. Ampak takega si naj zataknejo za klobuk. Ker se bodo spravljali samo na Logarja, ampak tudi na NPM. In oba bodo obdelovali pošteno — torej enako senzacionalistično. Da bo za vsakogar nekaj. S to razliko, kvečjemu, da so doslej delali samo televizijo v stilu Kanala A, zdaj jo bodo pa verjetno tudi v stilu Nove24TV.

Namišljeni pluralizem

Komentatorji in analitiki, ki imajo toliko povedati proti Whatmoughu in Urbaniji in J. J. (mislim odgovorno urednico), bi morali bojkotirati vabila v oddaje — in to tudi dati javno vedeti. Vsaj v okviru Informativnega programa, ki se pospešeno tabloidizira. Put your money where your mouth is.

To se seveda ne bo zgodilo. Sirenski klic televizije je preveč vabljiv. Preveč obeta. In v vabljenih vzbuja iluzoren občutek, da njihov glas, obraz na TVS šteje. Audiatur et altera pars? Ne, ne. Ne na tej in taki RTV. Naj jo imajo sami zase. Slišnost in vidnost drugih in drugačnih mnenj je samo sodelovanje s tistimi, ki iščejo potrditev za svojo namišljeno uravnoteženost in pluralizem.

Če vam ni prav, pa se kaj drugega spomnite.