Upornik na kavču na demonstrativni kavi pri Barbari Rajgelj

Sicer sem veliko na kolesu, vendar ne ob petkih. No, tudi ob petkih, ampak ne na protestih. Jaz se tako ne izražam. Nikoli ne podpisujem peticij in ne hodim na demonstracije. Če imam kaj javno povedati, to napišem in objavim.

Trenutna desničarska oblast gre na živce tudi meni, vendar to zame ni dovolj močna motivacija, da bi iz protesta kolesaril v krogu. Državljanska nepokorščina je super, toda upornik sem lahko tudi na kavču. Sem pač malo asocialen. Množično izražanje političnih stališč se mi kot individualistu zdi preveč posplošeno, nefokusirano, nimam pa niti zelo razvitega občutka za pripadnost. In nenazadnje, s protestnim kolesarjenjem se težko identificiram, ker me odbijajo nekateri neresni, tja v en dan motivi kolektiva na kolesih. In kaj bi sploh bila alternativa, če slučajno dosežejo svoj cilj?

To razlagam zato, ker mislim, da je spregledani razlog za množičnost kolesarskega protestiranja proti aktualni vladi ta, da ljudje to hočejo