Sicer sem veliko na kolesu, vendar ne ob petkih. No, tudi ob petkih, ampak ne na protestih. Jaz se tako ne izražam. Nikoli ne podpisujem peticij in ne hodim na demonstracije. Če imam kaj javno povedati, to napišem in objavim.
Trenutna desničarska oblast gre na živce tudi meni, vendar to zame ni dovolj močna motivacija, da bi iz protesta kolesaril v krogu. Državljanska nepokorščina je super, toda upornik sem lahko tudi na kavču. Sem pač malo asocialen. Množično izražanje političnih stališč se mi kot individualistu zdi preveč posplošeno, nefokusirano, nimam pa niti zelo razvitega občutka za pripadnost. In nenazadnje, s protestnim kolesarjenjem se težko identificiram, ker me odbijajo nekateri neresni, tja v en dan motivi kolektiva na kolesih. In kaj bi sploh bila alternativa, če slučajno dosežejo svoj cilj?
To razlagam zato, ker mislim, da je spregledani razlog za množičnost kolesarskega protestiranja proti aktualni vladi ta, da ljudje to hočejo početi, ker to počnejo tudi drugi. Po mojem gre za skorajda viralen »me too« fenomen. Jaz tudi. Ker lahko in ker hočem. Ker pač ja. Ker četudi kar tako.

Barbara in Simič

S tem nočem omalovaževati veljavnih argumentov, ki jih nekateri kolesarji resda imajo ali se jih vsaj približno zavedajo. Toda nikar ne podcenjujmo populistične privlačnosti in prepričljivosti modrosti množic, ki se lahko izoblikuje v sicer nenačelno povezanem, a solidarnem kolektivu. 
Pred dnevi sva bila s kolegom na kavi. Dobila sva se v Pritličju, ker sva bila v tem lokalu zmenjena že nekoč prej. Sicer tja redko zahajam. In ko sem bil ravno tam, sem se spomnil, da se moram dogovoriti za kavo še nekom drugim, s katerim sva se tudi že enkrat ali dvakrat dobila v Pritličju. Tako sem temu drugemu pozneje poslal mesidž, ali greva na kavo, na kar je odgovoril, da ja in ali spet v Pritličje, »če mi je kul«.
Seveda, sem odvrnil. Zdaj je pa ja treba podpirati lokale v lasti in upravljanju levičarskih in LGBT aktivistov, sem malo za šalo in malo zares dodal — torej ljudi kot recimo dr. Barbaro Rajgelj, pravnico, docentko na FDV, sicer »levoliberalko in ne levičarko«, kot se sama deklarira.

To ni hec

Ampak to v bistvu ni hec, sem pozneje razmišljal. Zakaj pa ne bi nekomu izražali podpore tako, da gremo v njegov ali njen lokal na drink? Še več! Zakaj ne bi izražali podpore nečemu — bom razložil, čému —, kar stoji za neko idejo?
Barbaro Rajgelj je pred časom grdo denunciral dacar Ivan Simič — sicer tudi član vladne, tako imenovane Lahovnikove posvetovalne skupine —, ko je s tendenciozno objavo bilanc njenega podjetja prispeval k modernizaciji dobre, stare slovenske favšije in v bistvu sprožil serijsko sramotenje ljudi, ki za vsak svoj zaslužen ali nezaslužen evro ne samo ne kažejo dosmrtne hvaležnosti desničarjem na oblasti, temveč si celo drznejo kaj reči proti vladi.
Barbaro in Simiča omenjam zato, da bi razložil in razširil prakso svoje protestne kave v Pritličju še na kaj drugega.

Petkov krog s kredo in kolesom

Saj se še spomnite, kako in kdaj se je začela SDS baviti z lastnimi mediji? Ni jim uspelo, vendar so se iz napak le nekaj naučili. V bistvu še danes publicirajo brezplačnike, kar jim seveda daje primerjalno prednost. Za prihodke iz naročnin jim je lahko prav malo mar, ker imajo druge, stabilnejše finančne pipice, medtem ko se morajo mainstream mediji boriti za vsak naročnikov evro.
Moja poanta je v bistvu poziv vsem, ki jim gre vlada na živce, naj se začnejo sklicevati na angleški pregovor, da dajmo denar tja, kjer bomo jedli. Recimo v Hiši Franko pri Ani Roš. Ali pili kavo v Pritličju od Barbare Rajgelj. Kupili očala v trgovini Della Spina od Marina Medaka. Ali plačali naročnino za Delo, Dnevnik in Večer in Fokuspokus. Pa redno in z veseljem plačevali RTV prispevek. Da demonstrativno ne bomo konzumirali Nove24TV, ker so nelojalna in primitivna konkurenca. Ali Siola, ker je Janša tja nastavil Jančiča. Ali plačevali naročnine Požarju. Itd. Itd.
Kot vemo iz primera, ko so desničarji pozivali k bojkotu Lidla zaradi prodaje kao komunajzarskega piva, se ta načelnost ne obnese ali vsaj nima bistvenega vpliva. Lahko vam pa da vsaj občutek zadoščenja — in vam kot ozaveščenemu državljanu prihrani kakšen petkov krog s kredo in kolesom.