Chefinja Ana Roš iz Hiše Franko je z jezno objavo na Instagramu — da ima poln kufer tega »neverending prisona« in da vlada »ne komunicira s hospitality businessom« in »ne daje informacij, datumov, načrtov« — dregnila v osje gnezdo in nehote povedala še bistveno več, kot je nameravala. Seveda po zaslugi svojih oponentov.
Predvsem pa je povedala bistveno več, kot so desničarji — in še marsikdo — sposobni razumeti.
Problem je bil prvotno in navidez v tem, da je svojo jezo Ana Roš že v prvem stavku asocirala z italijansko antifašistično pesmijo Bandiera rossa. To ni bila pametna poteza. Odkar je Alenka Bratušek leta 2014 na proslavi za dan Osvobodilne fronte v Stožicah singalongala na live verzijo v izvedbi PPZ Pinko Tomažič iz Trsta in benda Zaklonišče prepeva, je Bandiera rossa v Sloveniji tako rekoč nezaželena.

Dva fenomena

Na povračilni udarec ni bilo treba dolgo čakati. Ano Roš so oklofutali v Časniku, »spletnem magazinu z mero« (kao). Avtor je »uspešni podjetnici [v trenutnem gostinskem lockdownu] brez dela in […] brez mastnega zaslužka« napisal naslednje:

»Gostje v Hiši Franko so svetovni požeruhi, tako rekoč predelovalni obrati za gnoj. To so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo. Nobena pot, niti tista v kobariško zakotje jim ni odveč in predolga, da zaužijejo nekaj, česar doslej še niso. Vi jim v obojestransko zadovoljstvo kuhate in strežete z novimi in novimi jedmi v neštetih hodih. Ali je v Hiši Franko kdo kdaj pomislil na lakoto v svetu in tudi v nekaterih slovenskih domovih?«

Resnici na ljubo je treba povedati, da se je Časnik za ta tekst opravičil in ga (brez besed) tudi umaknil. (Še vedno pa je dostopen na nekem drugem, »spletnem« Časniku.) Morda je zaleglo, da jih je okrcal Žiga Turk himself, ki je sicer Časnikov kolumnist.
Skratka: ne polemiziram z nivojem, ki si ga je Časnik privoščil in potem preklical, ampak z naslednjim: s fenomenom očitanja prehranjevanja, ki presega svojo hranilno namembnost, in s fenomenom slovenske obredne in oficielne obsesije s hrvaško obalo.

Asketi proti uživačem

Neumno bi bilo predpostavljati, da so desničarji ali vsaj konservativci že po defaultu bolj asketski od levičarjev in progresivcev. Ni pa ta trditev brez soli, ko govorimo o slovenskih desničarjih. Ti so namreč dediči slovenskega konservativnega, neizobraženega kmetstva. V dobrem in v slabem. Slovenske zgodovinske, socialne, kulturne predispozicije so marljivost, skromnost, solidarnost — po možnosti solidarnost do svojih, domačih, do članov iste domačije, ne vsevprek —, pa zadovoljnost z malim in najnujnejšim, neambicioznost ter sumničavost do tujega in do vsakršne dodane vrednosti, ki presega zgolj menjalno vrednost.
Aktualno desničarsko zmerjanje protestnikov ali nasploh trenutnih disidentov s kaviar levico izvira iz tega vica. Celo slovenščino si prilagajamo. Izvirno francoski izraz »la Gauche caviar«, ki smo ga še ne tako davno dovolj dobro prevajali kot »salonska levica«, je v Sloveniji pod sedanjo vlado — ki so ji saloni pač tuji — in že prej med razraščanjem desničarstva in populizma dobil neapetitlih konotacije. Dobesedno gastronomsko neapetitlih. Fuj, kaviar! Pri nas pač prisegamo na žgance, zelje, močnik. Ali če že jemo kaj boljšega, potem klobase, šunko in potico.

Kdo bo požegnal?

In če bo že kdo to našo hrano sploh požegnal, jo bo duhovnik — če mu jo prav v ta namen prinesemo v cerkev v košarici, pokrito z izvezenim prtičkom. Ali čez leto, iz dneva v dan, pač neka mati hranilka, ki hrano kuha tako rekoč zastonj in po preverjenih receptih s. Felicite Kalinšek in Kulinarike.net, da bi nahranila moža in progenituro.

Jutri pa še nadaljevanje in konec o spregledani trditvi Ane Roš v inkriminiranem postu na Instagramu: »suicidal decisions as opening the border with #croatia«. Vsekakor bolj pomembno kot Bandiera rossa …