Nobenega problema ni. To je za vpletene samo marketing.

Razen iz nekaj militantnih odlomkov, s katerimi so na Twitterju delali reklamo za oddajo — ki je, logično, ne gledam —, ne morem sklepati, za kaj sploh gre in kdo je ta Videtič. In me niti ne zanima. A če prav razumem, prepotentni alt-right mediji à la Požar in Jančič iz tega delajo problem svobode govora kalibra Julian Assange.

Berem tudi, da stekli profesor z Oddelka za romanske jezike in književnosti — ki mu dekanat FF kdo ve zakaj tolerira udeležbo pri Požarju — pravi, da je Videtičev Berufsverbot "protizakonit" in "protiustaven" in zadevo zabeli še z naslednjo neumnostjo:

"Nad tem naj se novo vodstvo [ELES] zamisli, vse sezname smrti in medijske likvidacije je treba internacionalizirati in jih predstaviti v Evropskem parlamentu."

No, no …

Mnenjsko udejstvovanje

Da ne bo pomote: nisem ekskluzivno proti dotičnemu mnenjskemu udejstvovanju tega Videtiča, ki njegovemu delodajalcu slučajno ni všeč. Sem proti mnenjskemu udejstvovanju določenih ljudi, če to pač ni všeč njihovim delodajalcem ali če se to glede na njihov status in poklic v neki javni ustanovi ali privatni formi ne spodobi.

In to nima prav nobene zveze ne z Ustavo ne s svobodo govora.

V podjetju ELES je z javnim gobezdanjem v različnih medijih in paramedijih — spet alt-right, seveda — že imel težave takrat popularni, danes pa pozabljeni relativizator, če že ne zanikovalec holokavsta, provokator Bernard Brščič. Leta 2018 ga je klical na odgovornost tedanji direktor, vendar je zadeva pozneje potihnila.

Totalen Teksas

Če bi jaz imel besedo, bi marsikomu dosledno prepovedoval javno oglašanje oz. preglasno izražanje privatnih mnenj.

Še posebej spotakljivo je, če to delajo novinarji. Zlasti na družbenih omrežjih. Primerov je cel kup. Recimo na RTV Slovenija.

Glede tega imajo tam totalen Teksas. Že prej so ga imeli, ko napetosti med novinarskim korpusom in ostalimi — Whatmough, Rebernik, Pirkovič, Programski svet — še niso eskalirale. Možina se že od kdo ve kdaj neženirano repenči v zvezi z domnevnimi ali dejanskimi spodrsljaji in slabostmi ter krivicami, ki da se mu dogajajo nad kolegi in kolegicami (R)TV Slovenija. Pozneje se mu je pridružil še Pirkovič.

No, to se je seveda začelo dogajati, ko so mu/jima desničarski mediji začeli dajati potuho in ko je vsaj eden od njiju začel sodelovati s tedanjo vlado.

Predstraža

Seveda pa pêta kolona SDS na RTV — ki se je v zadnjem letu prestrojila v predstražo — ni edina, ki je to počela. Pravzaprav se niti ne spomnim, kdo je začel. Pa saj ni važno.

Vodstvo RTV bi moralo na Twitterju zapreti usta tudi ekstremnemu levičarju in antijanšistu Borisu Vasevu že dolgo, dolgo pred etabliranjem trenutne desničarske nomenklature. Nima on kaj polemizirati z Jadranko Rebernik! Za to smo tu medijski kritiki. Ga ni nihče učil manir?

Podobno bi moralo vodstvo zapreti usta tudi Eugeniji Carl, ki se na Facebooku čuti dolžno protestirati proti vsemu, kar ji na TVS ni bilo všeč — in všeč ji ni tako rekoč nič. Ni čudno, da se je na njenem nišanu enkrat znašla celo Rosvita Pesek.

Modro-rumeno nebo

Prepoved poljubnega izražanja mnenj — ne nujno v nasprotju z deklarirano uredniško politično platformo dotičnega medija — in to ne samo javnega — je v medijsko razvitih državah, kjer imajo občutek za profesionalnost (in talent za kodekse), nekaj najbolj normalnega. Novinar ne more oz. ne sme izven svojih delovnih ali pogodbenih obveznosti izražati svojega mnenja, še posebej ne ekstremnega in ne vehementno.

Mediji skrbijo za svoj imidž in nočejo vzbujati vtisa, da so v njihovih vrstah jastrebi, ki bi lahko kompromitirali njihovo poročevalsko nepristranskost — ki je kolikor-toliko strogo ločena od komentiranja.

Pa še to: Whatmougha bi vsaj malo bolj resno jemal, če bi Petru Gregorčiču prepovedal nastopati v Požarjevi oddaji. To sodelovanje je precej dizgasting.

Ampak aja, saj res! Generalni direktor RTV vendar ni nadrejen predsedniku Programskega sveta, kajneda? Nad predsednikom Programskega sveta je samo modro-rumeno nebo.

Shizofrenija

V tistih slovenskih medijih, kjer se to dogaja, se s tem ne ubadajo. Ker (odgovorni) uredniki in/ali (generalni) direktorji ali lastniki vedo, da z opomini ali grožnjami in sankcijami ne bi pri transgresivcih nič dosegli. Prej nasprotno: prizadeti privatniki in njihovi podporniki bi zadevo napihnili kot primer zatiranja svobode govora.

Argument teh, ki to nekaznovano počnejo, je na trhli podlagi: resda sem v službi pri tem in tem mediju, ampak na Twitterju in Facebooku — ali v Požarjevi oddaji — sem kao privatna oseba in lahko rečem, kar se mi sprdne. Kar se mi zdi totalno shizofreno.

Povsod se to seveda ne dogaja. Po mojem se ne dogaja tam, kjer se uredniki znajo dovolj zgodaj in na dovolj lep način dogovoriti z novinarji. Če so eni in drugi dovolj zmerni in dovolj lepo vzgojeni. Da ne delajo iz tega cirkusa.

Od Barage do UKZ

Še bolj sporno pa je to mnenjsko početje v poklicih, ki zahtevajo zadržanost in nepristranskost. V mislih imam predvsem sodnike.

Znan je primer blagopokojnega Andreja Baraga, ki je kot preiskovalni sodnik leta 2014 podpisal odredbo o preiskavi pri Alenki Bratušek, obenem pa se je na Facebooku — kao privatno — zelo neprijazno izražal o njej. Predsednik sodišča je proti njemu sprožil postopek, vendar je Baraga odstopil sam. Zadeva se ni srečno končala.

Bolj srečno se je končala za tedanjo sodnico in današnjo predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. V sicer zaprti Facebook skupini je za Janšo napisala, da je "veliki diktator" — kar je, no, recimo, metaforično mnenje —, ki pa se sodnici ne spodobi. Niti privat.

Zadeva je po zaslugi digitalno polpismenega Gorenaka prišla na dan in eksplodirala. UKZ ga je tožila, nazadnje pa sta se poravnala. To je bilo sicer še pred Golobovim štetjem. Pa vendar se ne moremo znebiti vtisa, da se navidez prijaznim včasih splača biti freh.

Se zelo opravičujem vsem bolj ali manj uradnim ali vsaj javnim osebam, ki so si kdaj privoščili privaten eksces na družbenem omrežju, pa sem nanje pozabil.