Pa pustimo za trenutek ob strani Pahorjevo moralno in politično odgovornost ali neodgovornost glede udeležbe na retuširanih ali neretuširanih pasjih procesijah kot tej decembrski v Kočevski Reki. In neglede na to, da je slavnostni govornik zapornik. It’s a free country.
Pomudimo se za začetek pri tako rekoč protokolarnem opisu dogodka, zapisanem na kuliseriji proslave: »Dan [17.12.1990, op. MC], ko je prvič zadišalo po slovenski vojski.«
Aha. To so te ljudske politične metafore. Kako diši SV? Ne vem. Povohal sem samo nekoč JLA. A kakorkoli, takrat je tako govoril Peterle, dandanes pa jih stresa Šarec. Očitno se obnese. Jezik za vse čase. Stil za vse režime. 
Ampak ta slogan teritorialcev v tranziciji me v bistvu spominja na znameniti stavek, ki ga v Apokalipsi zdaj od Coppole izreče podpolkovnik Kilgore (Robert Duvall) po helikopterskem napadu z Wagnerjevimi Valkirami na vietkongovsko vas: »I love the smell of napalm in the morning!«
No, to.

Kdo je bil ta goreči demosovec?

Proslava tako imenovanega prvega postroja — pa ne samo letošnja, o kateri je včeraj pisal Boris Vezjak — ima še skoraj več umetniških ali vsaj estetskih implikacij kot pa političnih.
Po vrsti.
Problem ali vsaj del problema je v tem, da so pripadniki Teritorialne obrambe tistega davnega decembra pred 29 leti v Kočevski Reki imeli na kapah izvezene rdeče peterokrake zvezde. Pozneje pa jih je nek goreč demosovec oz. njegov še bolj goreči desničarski, revizionistični naslednik dal sfotošopati z originalne fotografije in s tem za zgodovino uveljavil verzijo brez komunističnega pantagrama.
In glej, glej, skupaj z omenjenim vonjalnim sloganom je ta retuširana fotografija še danes del uradne ikonografije te proslave.

Marketinška poteza

Za današnjo komemorativno rabo bi bilo — vsaj po eni strani — res bolje, če tedanji vojaki ne bi nosili na kapah teh kompromitiranih, po pretiranem mnenju nekaterih celo zločinskih simbolov. Ker je to res zgledalo češko. Ampak kaj pa takrat ni zgledalo češko? Revolucije ali upora pač ne moremo redizajnirati.
A četudi na problematičnost tega imidža gledamo neideološko — namreč, da tiste zvezde pač dandanes zgledajo podobno kmečko kot orjaški črni brki postrojenega teritorialca —, je še vedno neverjetno, da se je nekomu zdelo možno, da bo problem rešil s fotošopanjem.
Postopek radiranja rdečih zvezd je v bistvu marketinška poteza. Spomnimo se (namišljene) afere z Lidlovim radiranjem križev na fotografijah belih cerkvic na embalaži grškega jogurta. Lidl je načeloma ravnal prav, da jih je sfotošopal. Lidl je vedel, da so med potrošniki tudi taki, ki jih motijo malenkosti — celo politične malenkosti —, zato niso hoteli tvegati, da bi na prodajo njihovega jogurta negativno vplivali tisti, ki sprejemajo potrošniške odločitve na podlagi ideoloških prepričanj.

Jogurtna kontrarevolucija

Podobno je s trženjem slovenskega osamosvajanja. Oglaševalskih kampanj — namreč praznikov ali vsaj proslav — je čez leto in vsako leto več kot dovolj, vendar hočejo biti oglaševalci državotvornosti kljub vsemu maksimalno učinkoviti. Zato pač odstranijo rdeče zvezde s kap teritorialcev, ker bi nekatere uporabnike osamosvojene države lahko zmotile na podoben način kot Lidlove nekrščanske stranke pri grških jogurtih.
V tem smislu se mi radiranje rdečih zvezd ne zdi nerazumljivo, čeprav tega načeloma ne odobravam. Ker temelji na predpostavki, da bodo današnji potrošniki slovenske samostojnosti enako nonšalantno spregledali omalovaževanje dotičnih simbolov, kot normalnih konzumentov jogurta načeloma ne briga dizajn embalaže.

PPP

Drugi del problema tako imenovanega prvega postroja pa je seveda Pahor. Ki da nima pomislekov do nastopanja pod fotošopanimi zgodovinskimi emblemi.

»[…] PRS poudarja pomen odkrivanja in spoštovanja zgodovinske resnice. Sestavni del demokratične družbe je pravica do različnega razlaganja ali vrednotenja te resnice, ni pa dopustno, da bi se jo potvarjalo, zlasti če je ta nedvoumno ugotovljena.«
»Na dan postroja 17. decembra 1990 so imeli pripadniki 27. zaščitne brigade TO in njene 30. razvojne skupine na kapah tudi zvezdo, ki je razvidna iz originalne fotografije.«
»Ob priložnosti 25. obletnice postroja v Kočevski Reki je predsednik Pahor poveljniku 1. brigade SV brigadirju Urbanču predal v hrambo avtorsko delo akademske slikarke Aprilije Lužar PPP, Prihodnost Pripada Pogumnim, ki jo je Urad PRS odkupil.«
»Urad je sliko odkupil zaradi simbolnega zgodovinskega pomena ob osamosvajanju Republike Slovenije in jo izročil v hrambo 1. brigadi SV v vojašnici Edvarda Peperka. Prva brigada 17. december obeležuje kot dan brigade.«

Hvalevredno, a ne nedvoumno

Pojasnilo Špele Vovk je hvalevredno, ni pa nedvoumno. Če namreč Pahor »poudarja pomen […] zgodovinske resnice« in če misli, da potvarjanje »nedvoumno ugotovljene« resnice še posebej »ni dopustno«, potem je njegovo paradiranje pod fotošopanim praporom vprašljivo. In obratno: če je njegova udeležba nekaj normalnega, potem pa je mogoče sklepati, da tega o zgodovinski resnici ne misli resno.
Res pa je, da Predsednik kot že po dolžnosti vrhovni advertiser državotvornosti rad sklepa kompromise. No, prav, si najbrž misli Pahor, ta fotošop mi ni všeč, ker so teritorialci res nosili rdeče zvezde na svojih redizajniranih baseball titovkah ali triglavkah, ampak tu ne smem biti izbirčen. Ker je pomembno, da pride osamosvojitveno sporočilo od ljudi do ljudi za ljudi.
Da je to res, potrjuje tudi Pahorjev odkup omenjene kočevskoreške prvopostrojiteljske slikarije z bizarnim naslovom PPP — Prihodnost Pripada Pogumnim.

Primordialni patriotizem

Dotična lokalna slikarka — ki je relata refero za 300€ portretirala tudi brigadirja Krkoviča — je naslikala olje na platnu po inkriminirani fotografiji prvega postroja. Originalni. Z zvezdami na kapah. Kot sama pravi, so ji tableau naročili Tone Krkovič, Slavko Gabrič in Lojze Peterle — vendar so se je ravno zaradi teh rdečih zvezd potem po njenih lastnih trditvah otepali. Dokler se umetnice ni usmilil Pahor, odkupil PPP in ga »izročil v hrambo« neki vojašnici.
Resno!? Da naslikaš brigado teritorialcev po fotografiji brigade teritorialcev, še nekako razumem, če se poskušam vživeti v primordialni patriotizem dobronamernih amaterjev. Toda da kot Predsednik Republike odkupiš diletantsko delo samo zato, ker izraža primordialna patriotska čustva … — ta je pa le malo huda.