Več kot dvomesečni pripor in grožnja stroge zaporne kazni nista zlomila Gorinovega uporniškega duha. Med sojenjem je v stekleni kletki v rokah držal transparent, na katerem je pisalo: »Ali še vedno potrebujete to vojno?«.

Gorin je prvi posameznik, obsojen po drakonskem zakonu, ki ga je ruski parlament sprejel slab mesec po začetku agresije na Ukrajino in uvedel stroge kazni za vsakogar, ki bi »širil lažne novice« o Putinovi »specialni vojaški operaciji«.

Gorinova obsodba je samo vrh ledene gore in obenem nova grožnja vsem, ki bi si drznili javno kritizirati uradni diskurz o »denacifikaciji« sosednje države. Naslednji na vrsti je Ilija Jašin, eden izmed redkih opozicijskih politikov, ki so še ostali v državi. Jašinu grozi do deset let zapora, ker je na družbenih omrežjih govoril o pokolih v Buči. Pred Gorinom in Jašinom je bilo aretiranih, priprtih in na krajše »administrativne« zaporne kazni obsojenih na tisoče ruskih državljanov, ki so v prvih tednih vojne na ulicah mirno protestirali proti agresiji.

To se ni začelo z vojno

Represija se ni začela z vojno. »Vedeti morate, da se Rusi trudijo. V tišini odhajajo v zapor za deset, petnajst let,« so ob nedavnem koncertu v Ljubljani povedale članice skupine Pussy Riot, ki so nastopile na Metelkovi v okviru festivala Lezbična četrt. Civilna družba je v Rusiji popolnoma onemogočena, v brezobzirni in sistematični kampanji oblasti, ki se je začela že leta pred 24. februarjem letos. Mnogi aktivisti civilne družbe so bili prisiljeni poiskati zatočišče v tujini ali pa so se potuhnili doma. Vse vplivnejše organizacije za zaščito človekovih pravic je kremeljski režim označil za »tuje agente« ali »nezaželene organizacije«, kar pomeni, da vsak ruski državljan, ki sodeluje z njimi, tvega zaporno kazen.

Enako se je zgodilo z mediji. Tisti redki, ki so preživeli Putinovo dolgoletno hajko — vključno z umori nekaterih znanih novinarskih imen —, so ugasnili po začetku vojne v Ukrajini. Zaradi vsega tega je potrebno z zadržkom jemati trditve — ki jih sicer širi tudi uradna Ukrajina —, da so za vojno krivi vsi ruski državljani, ker naj bi vsi podpirali Putina. Da sicer uživa večinsko podporo, kažejo tudi raziskave javnega mnenja. A v državi, kakršna je današnja Rusija, človek verjetno dvakrat premisli, preden odgovori na »anonimno« anketo.

Realna slika je bržkone drugačna. Da bi razumeli, zakaj mnogi ruski državljani obsojajo Putinovo politiko, se je potrebno spomniti vsega, kar Putin že več kot dve desetletji povzroča ne le sosednjim državam, ampak tudi, že dolgo pred tem, ruski družbi in njenim državljanom.

Čečenija

Spomnimo se, kako je Putin prišel na oblast. Le mesec dni po tem, ko je Boris Jelcin do tedaj anonimnega uslužbenca ruske tajne službe FSB imenoval za predsednika vlade, so septembra 1999 odjeknile eksplozije v stanovanjskih objektih v Moskvi, Volgodonsku in čečenskem mestu Bujnaksk, v katerih je umrlo tristo ljudi. Konec septembra je Putin za eksplozije obtožil čečenske teroriste. Pri tem pa ga ni motilo, da je le dan pred tem lokalna policija v mestu Rjazan zalotila pri postavljanju eksploziva v še enem stanovanjskem bloku tri agente FSB in jih aretirala. Uradna preiskava je kasneje »ugotovila«, da je šlo za vajo. Naključje pač. Putin je eksplozije izkoristil za bombardiranje Groznega in začetek druge čečenske vojne, to pa ga je le nekaj mesecev kasneje pripeljalo na oblast. Na silvestrovo 1999 ga je Boris Jelcin imenoval za svojega namestnika. Na volitvah spomladi 2000 je Putin, še vedno na valovih podpore, ki mu jo je prinesla vojna, zmagal s 53% glasov.

To je lekcija, ki jo z vojno v Ukrajini očitno želi ponoviti. Ali so bile eksplozije Putinovo maslo ali ne, je odprto vprašanje. Toda Andrej Kovaljev, ki sem ga imel priliko osebno spoznati, ruski oporečnik, predsednik Komisije za človekove pravice in član ruske dume, ki je vodil preiskavo, je prepričan, da je bilo tako. Kovaljev, ki sem ga večkrat tudi osebno srečal, je ostro nasprotoval ruski agresiji na Gruzijo leta 2008, kot tudi zasedbi Krima 2014. Marca 2010 je bil avtor manifesta Putin mora oditi. Umrl je pred slabim letom, avgusta 2021, v starosti 91 let.

Beslan, Dubrovka

Za razliko od eksplozij v stanovanjskih objektih so bili napadi na šolo v Beslanu septembra 2004 in zajetje talcev v moskovskem gledališču Dubrovka dve leti pred tem brez dvoma delo čečenskih teroristov. A pri obeh bodeta v oči dve dejstvi. Najprej reakcija ruskih varnostnih sil, ki se je v obeh primerih končala z ogromnim številom žrtev. V Beslanu je umrlo več kot 330 ljudi, večinoma otrok, v Moskvi pa kar 170 od skupno 850 talcev. Da je velik del žrtev mogoče pripisati načinu osvobajanja talcev, je več kot očitno. Mnogi izmed moskovskih talcev so umrli zaradi vdihavanja plina, za katerega uradna preiskava ni ugotovila, kdo ga je spustil v dvorano.

Oba tragična incidenta pa povezuje tudi dejstvo, da ju je Putin izkoristil za nadaljnjo krepitev svojega oblastnega primeža. Po terorističnem napadu v Beslanu je »reformiral« ustavo, odvzel pristojnosti ruskim regijam in utrdil, kot je sam temu dejal, »vertikalno oblast«. Po tragediji v gledališču Dubrovka pa je Putin, nejevoljen zaradi kritičnega poročanja zadnje nacionalne neodvisne televizijske mreže NTV, tej zamenjal vodstvo in si popolnoma podredil uredniško politiko.

Politkovskaja, Nemcov, Berezovski, Litvinenko …

Nadzora nad mediji pa ni izvajal zgolj z zamenjavami, ampak tudi z zapiranjem in umori novinarjev. V javnosti je seveda najbolj znan umor Ane Politkovskaje oktobra 2006. Odbor za zaščito novinarjev (CPJ, ki je eden od partnerjev Platforme Sveta Evrope za zaščito novinarjev) sicer navaja podatke o 82 umorih novinarjev v Ruski federaciji, od tega velike večine v obdobju po Putinovem prihodu na oblast. Drugi viri navajajo še višje številke.

V skrivnostnih okoliščinah pa niso umirali samo novinarji, ampak tudi politični nasprotniki in drugi posamezniki, ki jih je Kremelj imel za nevarne. Boris Nemcov 2015. Boris Berezovski 2013. Stanislav Markelov in novinarka Anastazija Baburova 2009. Sergej Magnitski 2009. Sergej Jušenkov 2003. Aleksander Litvinenko 2006, zastrupljen z radioaktivnim polonijem leta v londonskem hotelu. Litvinenko je najverjetneje umrl zato, ker je skupaj z Berezovskim pripravil poročilo, v katerem je odgovornost za smrt tristo ruskih državljanov v eksplozijah septembra 1999 pripisal Putinu.

Berezovski je bil eden od tistih ruskih oligarhov, ki so se uprli Putinu. To je plačal z življenjem. Druge, kot recimo Mihaila Hodorkovskega, je Putin zaprl ali izgnal v tujino. Ostali so lojalni plačanci, ki so na račun svoje zvestobe bajno obogateli na račun ruskih državljanov in lahko s svojim bogastvom razpolagajo, dokler držijo gobec in finančno podpirajo Putina osebno in njegovo politiko.

»Degenerirani Zahod«

Tudi kratek in nepopoln seznam prispevkov za biografijo Vladimirja Vladimiroviča ne more mimo njegovega odnosa do homoseksualcev. Ne toliko zato, ker bi šlo za edino manjšino, ki se je znašla na udaru Putinove oblastne paradigme, ampak predvsem zato, ker je homofobija od samega začetka — v spregi z rusko pravoslavno cerkvijo — politično instrumentalizirana za opravičevanje in upravičevanje vzpostavljanja Putinove avtoritarnosti doma in konflikta med »čistim ruskim narodom« in »degeneriranim, liberalnim zahodom«.

Vse to je seveda le utrinek in še zdaleč ne popoln politični profil Vladimirja Putina. Pa vendar je dovolj za zaključek, da njegova invazija na Ukrajino ni nikakršno nesrečno naključje in še manj reakcija na zunanje grožnje, ampak logična kulminacija njegove vizije Rusije in njene vloge v svetu. Pot do agresije na sosednje države je tlakovana z dolgimi leti postopnega uničevanja svobode in zatiranja ruskih državljanov. Putin je človek, ki je sprožil vojno, da bi se zavihtel na oblast, in očitno verjame, da le z vojno in konflikti svojo oblast lahko ohrani in okrepi. Od Čečenije, preko Gruzije, Sirije, pripojitve Krima in sedaj še invazije na celotno Ukrajino.

Putin ni Brežnjev

Tega dejstva o Vladimirju Putinu ne morejo in ne smejo ignorirati tisti, ki v njem vidijo — pa čeprav z najboljšimi nameni — novodobnega Brežnjeva, zadrtega sovjetskega ali ruskega vožda, ki pri vsem svojem renčanju in lomastenju ohranja minimum racionalnosti in pripravljenost na razumna pogajanja. Putin ni Brežnjev. Konflikt in vojna sta temelja njegove oblastne paradigme.

To ne pomeni, da se z njim ne bi smeli pogajati. Nasprotno, treba je podpreti vse napore, ki bi čimprej končali to nesmiselno prelivanje krvi. A trajnega miru ne bo, če bomo v pogajanja vstopali s koncesijami na tuj račun, ki nagrajujejo in podžigajo agresijo, in z naivnim hlastanjem po razumnosti in zmernosti, ki ju Putin ne premore in odkrito prezira.

Še bolj bi se ob Putinovih »dosežkih« morali zamisliti ljudje, ki v svojem nacionalnem okolju sicer zagovarjajo demokracijo, politične svoboščine, enakopravnost in spoštovanje človekovega dostojanstva, svobodo medijev, civilno družbo, socialno pravičnost, boj proti skorumpiranim elitam — v kontekstu ruske agresije na Ukrajino pa eksplicitno ali implicitno iščejo vse možne razloge, da bi relativizirali ali celo opravičevali podivjani bes in imperialistične ambicije zadrtega avtoritarca, skorumpiranega kralja oligarhov, nestrpneža, nacionalista in homofoba. Ker kaj pa če …

S tem ne puščajo na cedilu samo lastnih načel, ampak tudi vse ruske državljane, ki so v odporu proti Putinovi politiki izgubili svobodo, nekateri pa tudi življenja. Ljudje, ki v Putinu vidijo voditelja, ki bo kaznoval pokvarjeni Zahod in vzpostavil nov, pravičnejši svetovni red, bi se morali resno zamisliti, na koga stavijo.

»V Rusiji imamo novega Hitlerja«, je pred dnevi za britanski Guardian izjavila ničkolikokrat aretirana, kaznovana, tudi pretepena Maša Aljohina iz skupine Pussy Riot.

Reductio ad Hitlerum? Zelo upam, da gre res samo za to.