V četrtek zvečer sem ravno bral neko razvpito, a dolgočasno in zanič napisano knjigo — Luciferko od Svetlane Makarovič et al., če vas že zanima —, ko mi je prijatelj poslal mesidž, češ, ali gledam Tarčo. V tistem trenutku sem se spomnil, da je četrtek in da sem zamudil Dvojčka, moj novi najljubši nealpski, überskandinavski, subpolarni noir noir z Lofotov. (To je nov žanr.)
Nikoli ne gledam Tarče, sem odpisal. Ampak to moraš gledat, je vztrajal — in dodal superlativ o slovenskem raziskovalnem novinarstvu in omenil celo nekega žvižgača.
In tako sem potem gledal Tarčo. In mi celo ni bilo žal.

Poslovanje po domače

Informacije, ki jih je zbrala TVS, so na vsak način bombastične. Bombastične, ker so politična bomba, ki vznemirja tako krive kot nedolžne (ali poštene), tako vlado kot opozicijo, tako desnico kot levico, nenazadnje pa tudi javnost.
Nočem minimalizirati pomena političnih, moralnih, medijskih reperkusij, ki bi jih utegnila imeti ta Tarča, ali omalovaževati trud novinarske ekipe — kaj šele, da bi se delal nonšalantnega in se pretvarjal, da me vse skupaj ne zanima. Bi pa le rad dopovedal nekaj.
Prvič, poslovanje po domače je v Sloveniji nekaj najbolj normalnega — in obenem abnormalnega. Ni še dva tedna od tega, kar je Vesna V. Godina na Fokuspokusu nehote preroško za naprej in za nazaj napisala tekst pod naslovom Radi imamo »po domače«. Ker Slovenija tako najbolje funkcionira. Naj prosto povzamem.

Made in China

Ne gre samo zato, da Slovenci radi kupujemo domače, jemo domačo hrano, poslušamo domačo glasbo. Po domače — torej tako kot nam paše in ne čisto po pravilih — spoštujemo prepoved gibanja in druženja in karantene. Vlada po domače, po lastnih predstavah in populističnih potrebah ponovno zaganja gospodarstvo: namreč najprej cvetličarne, drevesnice, semenarne, vulkanizerje, avtomehanike, fast food outlete in balkan grill — ne pa še šol in knjižnic in knjigarn in kulturnih ustanov. Pečečnik po domače krade Made in China maske in se s tem še hvali na televiziji. Počivalšek po domače daje šivati zaščitne maske in nosi sosedove domače gate.
Če gre vse po domače, zakaj ne bi torej po domače tudi mask in respiratorjev naročali? 

Privzeta domačijskost

Ponavljam: naročanje mask pri prijateljskih, povezanih podjetjih, pri podjetjih od znancev, frendov, sošolcev, sorodnikov, nacionalno funkcionalnih in človeško operativnih, četudi manj zanesljivih, da ne rečem manj kompetentnih podjetjih — s ponavadi ne najugodnejšo ponudbo —, je v Sloveniji nekaj najbolj normalnega in abnormalnega na svetu. Normalnega, ker tako delajo vsi, in abnormalnega, ker vsi obsojajo zaradi tega samo druge.
Kdor je lojalen in simpatičen, neproblematičen in morda celo še priden ud domačije, mu bo deus ex machina, ki se je slučajno znašel na odločujočem položaju — pa ne nujno na ministrskem — požegnal kakšno dobro kupčijo ali preužitek.
Prepričanje, da je delovanje po principu te privzete domačijskosti v danih okoliščinah pandemije še posebej izprijeno, je moralna kratkovidnost. Kaj in zakaj pa naj bi zdaj bilo drugače?
Ali je kdo umrl zaradi tega? Nasprotno! Zaradi tako ali drugače naročenih in nabavljenih mask in respiratorjev je zagotovo kdo preživel! Super, da smo jih dobili/kupili. Še več! Cena, po eni strani, še nikoli ni bila tako nepomembna, pa tudi gratifikacija, po drugi, še nikoli ni bila tako poceni.
Z naročili so tako rekoč vsem rojakom pomagali. Zraven — poudarjam: zraven, poleg tega in ob tem, za nameček in za dobro vago! — pa so še pomagali zaslužiti znancem, frendom, sosedom, sorodnikom ali pač nekomu pridnemu iz domačije, ki ima žilico, iks firmo, malo iznajdljivosti in dober želodec.

Kdo si je odščipnil kak goldinar?

Skratka, ne zgražajte se nad Počivalškom. Četudi je nekoč rekel, da kdor ne dela, naj ne jé, to še ne pomeni, da je budalo in pokvarjenec. Menda ja ne mislite, da si je odščipnil kak goldinar, ko je forsiral naročila pri proračunsko neugodnejših ponudnikih?
In bog ne daj, da bi kaj takega pomislili za Peterleta in Podobnika, ki sta se prav tako nespametno in po nemarnem uvalila v to godljo — samo zato, da bi pomagala.
Res je. Seveda sta hotela pomagati. Vsi so hoteli pomagati. Verjamem, da je vsakdo pripravljen pomagati in da tudi res potem pomaga. Čeprav obenem in kao slučajno svoji hčerki, svojemu prijatelju, svojemu znancu, svojemu sosedu — zraven, poleg tega, za nameček in za dobro vago pa še vsem ostalim.
Komu so dotični hoteli predvsem pomagati, je irelevantno — in tudi neugotovljivo.
Tako se v Sloveniji pač dela.

Faute de mieux

V tem ljudskem zgražanju je tudi veliko hipokrizije. Plebs je že tako ali tako našpičen proti politikom — tudi kar počez, nikar že z razlogom —, pri tem pa je še podzavestno jezen, ker se praviloma nikoli ne znajde pri velikem, izdatno napolnjenem koritu.
Toda naj prva vrže kamen tista množica, ki se s pomočjo vez in poznanstev ni še nikoli dokopala do drobiža ali vsaj do nemerljive in zanemarljive ugodnosti ali usluge.
Afera Počivalšek — faute de mieux bi jo lahko poimenovali gategate (»gate« kot spodnje gate in »gate« kot Watergate) — se bo še vlekla in vlekla in bo vlekla za sabo zanimive in morda tudi smešne, če že ne poučne politične posledice. Pa tudi medijske.
Povodov in priložnosti za razmišljanje v to smer in o tem bo v naslednjih dneh vsekakor še dovolj. Nekaj jih je bilo videti že v sami Tarči, vendar se mi v tem trenutku ne ljubi več pisati. Moram za nazaj pogledati moj novi najljubši nealpski, überskandinavski, subpolarni noir noir z Lofotov.