Javno pismo petinsedemdesetih »uglednih imen iz znanstvenega in akademskega življenja« v zvezi s tem, da Janez Janša ni primeren za na oblast, je zanimiv fenomen. Ker veliko pove tako o nazorih in družbenih dolžnostih, ki so jih podpisniki vzeli nase, kot tudi o tem, kako jih vidijo tisti, ki njihovim stališčem in angažmaju samemu tako ali drugače oponirajo.
V bistvu je že vse povedal ta mali, drugi, novi Janša, ko je na Twitterju obelodanil:

»Vstali so, v privilegije odeti. Doktorji, prisesani na državne jasli, ki v življenju v rokah niso držali ne krampa ne lopate.«

Ti grdi, grdi profesorji

Pazite, Žan Mahnič je tudi malo pesnika. Začne s parafrazo Internacionale (»Vstanite, v suženjstvo zakleti«) in jo tudi nekako prerima — čeprav ne vemo, kako se lahko kdo »odene« v privilegije.
Kakorkoli, v tem je vse. Tako družbena baza kot nadstavba: »privilegiji«, »prisesanost«, »državne jasli«, »kramp«, »lopata«.
Zoprnež intelektualcem očita, da so privilegirani. Kako to misli? Da imajo — za razliko od drugih? — dobro plačo? Da za to dobro plačo malo delajo? Ali da morda sicer delajo veliko, vendar nič koristnega? So jim podarili stanovanja? Če ja, kdo? Jazbinšek? Udbomafija?
No, kaj torej?

Dekadentno intelektualno delo

Skratka: kako primitiven moraš biti, da si upaš na ves glas omenjati »kramp« in »lopato« kot novodobna simbola trdega, fizičnega, žuljavega, edinega poštenega dela — kot nekoč v socializmu, ko so vsi poprijemali za to orodje v omladinskih radnih akcijah! — v primerjavi z nevrednim, dekadentnim intelektualnim delom?
Samo ta kratek flashback: ko je Cerarjev, Šarčev in morda tudi Janšev minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek pred dvema letoma na Prešernovi proslavi zapel znameniti šlager »kdor ne dela, naj ne yeah-yeah-yeah«, smo si mislili: če pa ta ni kot izrezan, da se skompa z SDS, potem … — in poglejte si ga no, zdaj ga pa imamo …
Nazaj k Mahniču. Da bi bila mera polna, tridesetletni smrkavec naprej meče parazitiranje petdeset-, šestdeset-, sedemdesetletnikom, ki so se v življenju nekaj naučili in napisali in tudi dali skozi. Čeprav v karieri še ni dosegel drugega, kot da se je uvalil v politiko in se prebil v Državni zbor, kjer zdaj z rafali proti aktualni oblasti — katere druga (zadnja) plat je tudi sam — in proti profesorjem osmišlja svoje življenje in utemeljuje svojo družbeno koristnost!

Druga plat zgodbe

Zdaj pa še druga plat zgodbe.
Pisanje javnih pisem in podpisovanje peticij je v Sloveniji zgodba zase. To po eni strani priča, da se določene skupine ljudi čutijo odrinjene od oblasti oz. odločanja — po drugi pa je to samo še ena od priljubljenih oblik družbenega angažmaja. S to razliko, seveda, da intelektualne elite pišejo pisma, plebs pa mnenjsko masturbira na družbenih omrežjih.
Teme, proti katerim profesorji protestirajo ali za katere se zavzemajo, so zelo različne, znajo pa se včasih tudi krepko osmešiti — kot recimo pred meseci s pozivom predsedniku Pahorju, naj odstopi, ker da je izrazil kao ksenofobno mnenje v zvezi s Turčijo in Ukrajino.

Fajn bi že bilo, ampak …

A neglede na problematiko, ki se je dotikajo, je tem javnim pismom in peticijam skupno to, da jih pišejo in podpisujejo levičarji — čeprav zunanjim opazovalcem ni vedno jasno, ali se dežurni ideologi zavzemajo za naprednjaštvo ali za konservativnost — in da so ponavadi uperjeni proti desnici.
Tudi prav. Zaradi mene. Sam sicer pravim, da je vsesplošna panika v zvezi z eventualnim Janševim pohodom na oblast pretirana in da intelektualci s tem pismom niso zadeli bistva problema (in problematičnosti) SDS.
Kot državljan ne mislim, da bi morala biti na oblasti vedno stranka, ki mi je všeč — ker mi ni všeč nobena in ker se kot volilec ne grem več tega, da bi glasoval za manjše zlo —, ali da bi to sploh morala biti pametna in poštena stranka. Bog pomagaj! Fajn bi že bilo, ampak očitno to v Sloveniji ni možno. Vsaj ne zdaj.
Tako pač je. Imamo pač takšno levico in takšno desnico — in temu primerne intelektualce.