Javno pismo 28 intelektualcev, ki so predsednika Pahorja v sredo pozvali k odstopu zaradi izjave, da bi Turčija in Ukrajina morali imeti v EU »poseben status«, ne pa postati polnopravni članici, je zanimiv in smešen fenomen.
Intelektualci so se spotaknili ob besede Boruta Pahorja na Blejskem forumu, kjer je dobesedno rekel:

In glej, glej, za te besede je fasal obtožbo malone veleizdaje! Po mnenju podpisanih je Pahorjeva izjava »neprimerna«, »nerazumna«, »ksenofobna«.

Sovraštvo do tujcev. Pika.

Lahko si mislimo karkoli o slovenski zunanji politiki. Lahko si mislimo karkoli o zunanjepolitičnih stališčih najvišjih predstavnikov slovenske politike. Lahko si mislimo karkoli o usklajenosti zunanjepolitičnih stališč Urada predsednika in MZZ. Lahko si mislimo karkoli o predsednikovih zunanjepolitičnih pristojnostih in o njegovem uresničevanju le-teh.
Ampak da grejo predsednika obtožit ksenofobije, je neumnost. Trditi, da je Pahorjeva izjava »ksenofobna«, je senzacionalistično pretiravanje, kakršno se širi po Sloveniji na vsakem koraku. Očitno tudi med intelektualci.
Ksenofobija je močna beseda, zato bi vsem priporočal, da jo uporabljajo po zdravi pameti. V izogib nesporazumom (in osmešenju) naj se zanašajo na njen preverjeni, etimološki pomen: sovraštvo do tujcev.

»Brutalno«

Pahor, »ksenofoben«? To me spominja na neko drugo modno besedo: »brutalno«. Danes je vse »brutalno«. Recimo neprimeren in vsiljiv telefonski klic vplivnega strankarskega aparatčika predsednici nadzornega sveta, kot smo se nedavno naposlušali. »Brutalno« da je telefoniral in prekoračil svoje kompetence?
Aja? Dovolite mi, da se naredim neumnega in besedo »brutalno« razumem kot postopek puljenja nohtov, odiranja kože, magari celo pretepanja s kijem za baseball.
Ponavljam: Pahor, »ksenofoben«? Dajte že no mir s takimi. Vključno in na čelu z intelektualci. Ker bomo v nasprotnem primeru morali začeti uporabljati izraz, da so intelektualci »oksimoronični«.
Odkod ta občutek dolžnosti?
Poglavje zase je tudi njihovo pompozno zgroženo pismo. Ne samo v tem smislu, da so se ga doktorji in doktorice znanosti čutili dolžne napisati. Fenomen je tudi v tem smislu, da so se ga tudi mainstream mediji skoraj brez izjeme čutili dolžne posredovati naprej.
Odkod jim ta občutek dolžnosti, da opozarjajo na takšna opozorila?
Intelektualci — tokrat podpisani in nasploh — po eni strani seveda niso kdorsibodi. Resda je med dotičnimi nekaj takih, ki so znani po tem, da so znani kot dežurni dušebrižniki. Intelektualni aktivizem je dobra, stara levičarska tradicija in taktika.
Vendar so med podpisniki tudi taki, ki se sproti in upravičeno oglašajo v zvezi s pomembnimi problemi, za katere se družba sicer morda ne bi zmenila.

Avstralija na Evroviziji

Skratka: intelektualci in njihovi na lepem prijazni medijski podporniki bi lahko izpadli koristnejši in kredibilnejši, če bi namesto na status Turčije in Ukrajine v EU opozarjali na kulturo govora. Pa ne samo na nevzdržnost sovražnega govora, ampak tudi ali celo predvsem na nevzdržnost neumnega, senzacionalističnega, tabloidnega, hiperboličnega govora.
Za disclaimer pa še moje osebno, v tem kontekstu povsem irelevantno mnenje: Turčija in Ukrajina po mojem ne spadata v EU. Ideja, da bi postali polnopravni članici, se mi zdi podobno zgrešena kot sodelovanje Avstralije na Evroviziji. Kot special guest stars so sicer lahko zabavni — toda Evropska unija pač ni Evrovizija.