Kulumne
#korona virus #psihoanaliza
Nasvet predojdipalcem v času korona virusa: Prava jeba šele pride!
Logo 10.04.2020 / 16.33

Razvajeni, razpuščeni anarhisti nam včasih delajo uslugo, ker družbo revolucionirajo. A covid-19 ni čas za neubogljivost.

»Tudi zato mislim, da je zdaj čas za strpnost in spoštovanje vladnih ukrepov. Težki časi bodo nastopili šele potem, ko se bo situacija normalizirala in ko ne bomo več obsedeni s korona virusom.«

Kot psihoanalitik pišem z desno, kot moški imam šlic na sredini — toda srce imam na levi. Zato me kar malo jezi, kadar se moji levičarji brezglavo zaletavajo v družbo. Čeprav so mi njihovi konstruktivni predlogi včasih blizu. Na jetra mi grejo razni neotesanci, recimo jim levi anarhisti, ki so po definiciji najbolj glasni ravno v krizah.
To je po svoje sicer dobrodošlo in celo pravilno. Ampak kriza, ki jo imamo trenutno, ki je vezana na karanteno, je bistveno drugačna od vseh dosedanjih. Moje družbeno poslanstvo je usmerjeno k psihoanalitičnim interpretacijam različnih družbenih dogajanj. Običajno se izogibam pridigam in ideološki dikcija à la »treba je« ali »morali bi.«

Revolucionarni angažma

Ampak včasih, ko zagusti, se tudi jaz ne morem zadržati. Čeprav veljam za družbeno angažiranega kritičnega misleca, načeloma nikoli ne pozivam h konkretnemu uporu ali nedisciplini. Niti v kontekstu feminizma, ki se mi zdi izjemno družbeno škodljiv. Znam pa biti udarno kritičen — celo besedno agresiven, in ne izbiram besed. Te dni sem resignirano twittnil: »Sem opazil — sam pri sebi —, da sem malce izgubil občutek za bonton. Včasih res ne vidim več smisla (v marsičem). Ko sem priča vsem tem egomaničnim izlivom, vzamem cvek in, ga tu in tam, kar pribijem v čelo temu ali onemu patronu ali patronki, in to s cinično-sadističnim užitkom.«

Kot naročeni

So pa ravno ti anarhisti kot naročeni za družbeno nerganje. Kot apriorni oporečniki so abonirani na protestiranje, nerganje in za razne revolucionarne akcije — kakršna se je pri nas vzpostavila proti koncu leta 2012 »Gotof si!«. No, znamenito obmetavanje parlamenta z granitnimi kockami dobri dve leti prej (2010) je imelo izrazito anarhično komponento. Poznejši gibanji Mi smo univerza! in 15o, iz katerega se je izkristalizirala sedanja Levica, sta bili bistveno bolj organizirani, čeprav tudi anarhično konotirani.
Današnja parlamentarna Levica — pa tudi Mladina — proti ukrepom v zvezi s korona virusom opozicijsko sikata brez ustreznega racionalnega in moralnega samoomejevanja. Določena previdnost pri kritiki vladnih ukrepov pri omejevanju širjenja bolezni bi bila dobrodošla. Legitimnost leve kritike je bistveno bolj konstruktivna, ko je treba — in bo še treba — kritizirati vladne ukrepe, usmerjeni v gospodarstvo in ekonomijo, nadomestila za brezposelnost itd.

Razposajeni mladci in neubogljive mladenke

Krize in recesije navadno povzročijo, da se razposajenim mladcem in neubogljivim mladenkam ne morejo več izpolnjevati vse želje, ki jih spontano pričakujejo glede na razvajanje v otroštvu. Do izraza pridejo tisti, ki so rasli brez očetov. Nekoč so jim rekli pankrti. Poleg problema z ubogljivostjo imajo tudi generaliziran deficit v moralnem razsojanju, v Nadjazu.
Dekleta in ženske so v to vpete drugače, namreč z libidinalno, torej seksualno konotacijo. Tudi klasični razvajenci iz dobro situiranih družin, ki jih navadno tudi zanaša v (levi) anarhizem, ne znajo potrpeti v neugodju. Brez močnega Nadjaza se pač ne da zajeziti imperativa uživanja in (neizpolnjenih) želja. In ravno takšni razvajeni in anarhično razpuščeni predojdipalci, kot se jim reče v psihoanalizi, včasih »normalnim« ljudem delajo uslugo, ker družbo revolucionarno zabelijo.
Ampak pandemija ni čas za družbeno neubogljivost, niti za razpuščenost, še manj pa za patološko nerganje s primesmi revolucionarnih vložkov. Karantena je čas za spoštovanje vladnih ukrepov, četudi so restriktivni in četudi z janšističnim pridihom — karkoli že to pomeni. Janša gor ali dol, korona krizo moramo preživeti. In preživeli je ne bomo s pomočjo spodletelih video nasvetov. Preveč je že mrtvih.

Jeba šele pride

Zdaj zvenim kot ameriški psihoanalitik Bruno Bettelheim, ko je pred več kot petdesetimi leti (psiho)analiziral demonstrante proti vojni v Vietnamu. Po vojni je v ZDA veljala doktrina permisivne vzgoje, ki jo je lansiral pediater Benjamin Spock s knjigo The Common Sense Book of Baby and Child Care (1946), prodano v 50 milijonih izvodov in prevedeno v čez 40 jezikov. Razvajenci so bili namreč brez Nadjaza, razpuščeni, nagnjeni k nebrzdanemu uživanju, anarhični. Tako imenovana Spockova generacija je bila tudi akterka seksualne revolucije. Spock se je pozneje javno opravičil, ker j spoznal, da je bila njegova metoda vzgojno napačna.
V luči povedanega naj namignem, da sem bil doslej — čeprav sem po srcu levičar — posredno, skozi psihoanalizo precej kritičen do skoraj vseh (slovenskih) študentskih nemirov. Tudi zato mislim, da je zdaj čas za strpnost in spoštovanje vladnih ukrepov. Težki časi bodo nastopili šele potem, ko se bo situacija normalizirala in ko ne bomo več obsedeni s korona virusom. Ali z drugimi besedami: prava jeba šele pride!

NAROČI SE
#korona virus #psihoanaliza
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke