Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 5. novembra 2022, pod naslovom Mladen Dolar: Fantazma desnice je, da drugi uživajo, parazitirajo na naš račun. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.
Spodobnost in transgresivnost
Sam kot primer obscenosti serviram znameniti nastop (takrat že bivšega) Trumpovega svetovalca Steva Bannona na kongresu Nacionalne fronte v Lillu (ko se je preimenovala Nacionalni zbor):
“Naj vam kar govorijo, da ste rasisti. Naj vam kar govorijo, da ste ksenofobi. Naj vam kar govorijo, da ste nacionalisti. Nosite to kot odlikovanje.”
Dolar nadaljuje, da se pri tem postavlja pod vprašaj konsenz o spodobnosti. Recimo Trump v tej svoji ekscesnosti. Od začetka do konca je kršil osnovna pravila družbene spodobnosti. Nastopal je kot figura transgresije. Ali kot je nedavno rekel kot Nedeljski gost na Radiu Slovenija: “Trump sam pravi: ‘Jaz sem nag.’ Ampak to ne zruši njegove karizme. Obscenost je gorivo avtoritarnosti.” — S tem se Trump ponaša. S tem je verjetno začel Berlusconi, ki je prvi neženirano in nekaznovano povedal ali vsaj pokazal vse, kar bi še pred štiridesetimi leti vsakega politika upropastilo takoj.
Po krahu leta 2008 je prišlo do kopičenja gneva. In tega levica ni znala usmeriti, nasloviti. Ni ponudila okvirov, v katerih bi gnev prišel do pozitivnega izraza. Populizem pa je to izkoristil. Kot je rekel že Benjamin: “Za vsakim desnim gibanjem stoji propadla revolucija.”
In tu je prišlo do velikega preloma. Ko se je Dolar sam formiral v 60. in 70. letih, pravi, tudi še v 80. letih, je bila transgresivnost zaščitni znak levice. Prekršili bomo tabuje, so govorili, upajmo si seči dlje. Zdaj pa je transgresivnost zaščitna znamka nove desnice. Vloge so obrnjene. Levica nastopa kot branik politične korektnosti in pravil, ki jih ne bi smeli prekršiti. Levica je tista, ki poskuša postavljati standarde, kako se sme o določenih zadevah govoriti. Na drugi strani pa so populisti, ki pravijo: v imenu svobode govora bomo kršili nenapisana pravila, pravila spodobnosti. Rekli bomo bobu bob — ampak to je šele velika manipulacija.
Skupek privatnih oglašanj
Ločnica med spodobnim in nespodobnim in med tem, kar je javno dovoljeno in kar ni, je velika in zaskrbljujoča. Druga velika ločnica pa zadeva medije. Klasični mediji so vedno vzdrževali prostor javnosti, univerzalnosti, tudi kantovske rabe uma, kjer je bilo mogoče te ločnice vzdrževati. Ločnice med relevantnim in irelevantnim, med preverjenim in nepreverjenim, med vednostjo in mnenjem.
Še dodatni problem v tem okviru pa je, da pada tudi ločnica med javnim in privatnim — kar je fenomen družbenih omrežij neznansko pospešil. Na teh omrežjih je vse javno in vse privatno. Ker je vse privatno, ni nič več javno, in ker je vse javno, ni nič več privatno. Javnost je skupek privatnih oglašanj. In te platforme, ki so podij javnega, tudi političnega nastopanja, so ne samo v privatni lasti, ampak tudi delujejo na podlagi neznanih, netransparentnih algoritmov.
Hvala za “Sittlichkeit”
Populizem je rezultat razvoja neoliberalizma in nakopičenega gneva, ki ga je kot afektivni protipol ta neoliberalizem proizvedel. Nevarnost slehernega populizma je v tem, da razbija samoumevnosti. Populizem ves čas krši nenapisane zakone. Krši lahko tudi legalnost, tudi to se dogaja, ampak bistveno je, da krši nenapisane zakone. Samoumevnosti so nenapisani zakoni. Tisto, kar družbo drži skupaj. Določen rang konsenza, ki ga pravno ni mogoče sankcionirati. To se najbolj očitno kaže v tem, kaj je spodobno in kaj nespodobno.
Nenapisana pravila so vedno tkivo družbe. Družba ne temelji samo na zakonitostih. Nenapisana pravila so se spreminjala, so pa vedno obstajala. Temu se reče “unenforceable laws”. Zakoni, ki jih ni mogoče formalno uveljaviti. Veljajo samo kot železna pravila, ni pa jih mogoče pravno sankcionirati. To je Hegel imenoval “die Sittlichkeit” — kar v slovenščino prevajamo kot “nravnost”. Nravi in običaji, ki se jih vsi držimo, držijo družbo skupaj. To so pravila vzajemnosti. Da drug drugega minimalno pripoznavamo z vljudnostjo. Najbolj preprost primer je, da rečeš “hvala”, če ti nekdo nekaj dá. Pripoznaš, da ti je naredil uslugo. Pripoznaš vzajemnost in hvaležnost. Ampak to je “unenforceable law”. Če nekomu ne rečeš hvala, se ti ne more nič zgoditi. Nihče te ne more zaradi tega tožiti.
Seveda pa bi družba, v kateri ne bi več nihče nikomur rekel “hvala”, postala strašna družba. In to je področje, ki so ga ti novi populizmi zelo načeli. Načeli so samoumevnosti v čisto običajnem človeškem občevanju. Ni več samoumevno, kaj je spodobno javno rêči in kaj ne. Trump je v času svojega predsednikovanja izrekel petnajst tisoč dokazljivih laži. Trditev, ki niso stvar interpretacije in špekulacije. Tak drastičen primer je bil recimo tudi “grabbing pussies“. Zgodilo pa se ni nič, to je samo še povečevalo njegovo popularnost. Standardi tega, kar je javno dopustno, standardi javne besede so začeli propadati. Cel diskurz je mogoče nekaznovano premakniti v določeno smer. Doseči, da nekaj, kar je bilo še pred desetimi leti nedopustno, dobi domovinsko pravico v javnem diskurzu. To je tisto, kar je res strašno. To je ta škoda, ki jo povzročajo populistična gibanja.
Nenapisana pravila so samoumevnosti. Tkivo družbe. Tisto, kar jo drži skupaj. Družba ne temelji samo na zakonitostih. Nenapisana pravila so se spreminjala, so pa vedno obstajala. In populizem krši nenapisane zakone. To se najbolj očitno kaže v tem, kaj je spodobno in kaj ne.
“The Mob”
Pa še eno terminološko vprašanje: ali je dopustno prevajati “the mob” kot “drhal”? Trumpovske šturmerje, ki so 6. januarja lani navalili na Kapitol, so v ZDA v medijih in v pogovornem jeziku striktno imenovali “the mob”. Če besedo “drhal” uporabimo v slovenščini, pa nas desničarji takoj ozmerjajo, da zmerjamo in ponižujemo drugače misleče — ali nemisleče (moja pripomba) — sodržavljane. Je kaj na tem?
Dolar tu naredi digresijo v zgodovino. “The mob” ali francosko “la foule” — kar je kot “množica” manj loaded izraz, četudi ne povsem nepejorativen — izvira iz razsvetljenstva. Razsvetljenstvo si je prizadevalo za demokratizacijo, za participacijo ljudstva pri vladanju, imelo pa je tudi elitistično plat: tisti, ki ne uvidijo, ki ne znajo uporabiti svojega uma tako, kot bi bilo treba, so odpadek izobražene, ozaveščene družbe. Nekaj takega kot starogrški pojem “idiotes”. Skratka: “ološ”, “sodrga”, “drhal” so tisti, ki niso zmožni dojeti naših visokih razsvetljenskih idej. Razsvetljenstvo je imelo tudi to diskriminatorno plat. Um je univerzalen in se naslavlja na univerzalno občestvo — izven tega pa je “drhal”, ki tega ni zmožna.
Zato se zdi Dolarju zdaj pomembno, da pripadnike populističnih gibanj nikoli ne naslavljamo s poniževalnimi in žaljivimi izrazi. Ko je Hillary Clinton leta 2016 v predvolilni kampanji uporabila izraz “deplorables” (“usmiljenja vredni”) za Trumpove privržence, je cela demokratska vrhuška začela operirati z izrazi kot “drhal” in s podobnimi izrazi. S tem so jim a priori dodelili status manjvrednih, čeprav so ti ljudje izhajali iz realnih stisk in potreb, ki jim levica ni znala zagotoviti outleta. Te ljudi je treba nekako nagovoriti, ne pa jih zmerjati.
Nekoč je bila transgresivnost zaščitni znak levice. Kršili so tabuje. Vloge so obrnjene. Zdaj je transgresivnost zaščitni znak nove desnice. Levica je branik politične korektnosti, populisti pa pravijo: v imenu svobode govora bomo kršili nenapisana pravila, pravila spodobnosti.
Po krahu brez koncepta
Že, že. Ampak kako? Oni ne nehajo in ne nehajo. Karkoli že se zgodi, tudi če izgubijo na volitvah ali če sami tako prepričljivo izgubijo referendum kot tistega o vodi. Ker to interpretirajo kot krivdo drugih, kot krivico, posledico indoktrinacije od prej, posledico medijske prevlade itd. Nič jim ni nerodno. In zdaj je na oblasti prav levica ali leva sredina, ki določene probleme že mogoče detektira, ne zna pa jih primerno naslavljati. Kako se s tem bosti?
To je stvar potrpljenja. Ljudje, ki ne znajo drugega kot hujskati in vlagati referendume, se bodo na dolgi rok sami onemogočili. Ne smemo izgubiti živcev. Bodimo potrpežljivi. Ni druge. Naj vlagajo referendume. Dolar je prepričan, da jih bodo izgubili. Vseeno pa si želi, da bi ta oblast znala zamenjati vodstvo RTV in spremenila pogubno politiko, ki jo tam vodi in ki jo dopuščajo že toliko časa. Verjetno tega ne storijo zato, da opozicija tega ne bi izkoristila kot ultimativni dokaz za nedemokratičnost vlade.
Vzpon populistične desnice je sicer odgovor na nesposobnost leve politike. Leva politika je zatajila in ni znala najti formule za reševanje družbenih problemov. Še posebej ne leta 2008, ko je prišlo do največje ekonomske krize v zgodovini kapitalizma. Države so v propadlo ekonomijo investirala enormne količine denarja. Na tisoče milijard dolarjev. Naredile so nekaj, česar nobena socialistična država ni bila nikoli ne sposobna ne pripravljena narediti. To je bila največja državna investicija v ekonomijo v zgodovini človeštva. In za to ni nihče nikoli odgovarjal.
Klasični mediji so vzdrževali ločnice med relevantnim in irelevantnim, preverjenim in nepreverjenim. Zdaj pa pada tudi ločnica med javnim in privatnim. Na družbenih omrežjih je vse javno in vse privatno. Ker je vse privatno, ni nič javno, in ker je vse javno, ni nič privatno.
Ko je prišlo do kraha, je levica ostala brez koncepta. Ves ta denar, investiran v reševanje propadlih bank, je šel iz davkoplačevalskih žepov. Največ davkoplačevalskega denarja je bilo investiranega v natanko tiste ekonomije, ki so vedno prisegale na državno deregulacijo — češ, manj ko bo država posegala v ekonomijo, bolj bo prosti trg prosperiral. In prav v okviru teh ekonomskih ideologij je prišlo do največjih državnih intervencij v zgodovini.
Zato je po letu 2008 prišlo do enormnega kopičenja gneva. In tega gneva levica ni znala usmeriti, nasloviti. Ni znala ponuditi političnih okvirov, v katerih bi lahko ta gnev prišel do pozitivnega izraza in bil vzvod za nujno potrebne spremembe. Zato pa je ta gnev znala izrabiti populistična politika. Tako kot je rekel že Walter Benjamin: “Za vsakim desnim gibanjem stoji propadla revolucija.” Kar pomeni, da za vsakim desnim populizmom stoji izneverjen projekt emancipacije. Od tod ključna naloga sedanjega časa: na novo izumiti politiko.
Zveni super, ampak ni to malo utopično?Seveda, malo utopično. Ampak to bi moralo biti splošno vodilo: reinvencija leve politike. Take, ki bi znala verjeti v svoje lastne deklaracije in ki bi stala za svojimi lastnimi prepričanji in uveljavljala svojo agendo. V zadnjih dvajsetih letih je levica ravnala samo reaktivno. Kdo je dajal tempo? Tako po letu 2008 kot po letu 2016 — Trump, Brexit — je levica ves čas samo reagirala na politične pojave, formacije, figure. Recimo na Trumpa, ki je bil zgostitev tega. Samo reagirala je, nikoli pa ni diktirala lastne agende. Ekonomski krah se je zgodil na koncu Busheve ere. Bush je bil tisti, ki je začel s temi intervencijami, Obama je s tem samo pridno nadaljeval.