Ker slika pove več kot tisoč besed, se zdi primerno Mladena Dolarja postaviti v časovni in politični kontekst tudi dobesedno vizualno. Pri tem pomaga fotomonografija Toneta Stojka Naša jeza je brezmejna, ki sta jo lani izdala Mladinska knjiga in Muzej novejše zgodovine.

Tako piše nekoč lasati in bradati mladi protestnik sam v predgovoru k tej neprecenljivi slikovni zgodovini slovenskih demonstracij:

“Yankee Go Home”

“Kot gimnazijec sem sicer zamudil prve demonstracije, ki jih je zabeležil Stojko, tiste v Študentskem naselju in proti okupaciji Češkoslovaške leta 1968. […] In ni vrag, da je od tistih mojih prvih demonstracij [proti vmešavanju ZDA v razmere v Kambodži ob/po državnem udaru proti princu Norodomu Sihanuku, op. MC], 14. maja 1970 (kjer se nenadoma znajdem na fotki zraven nezgrešljivega Jureta Detele, za nezgrešljivim Jašo Zlobcem, ob napisu ‘Yankee go home’) do nedavnih majskih kolesarskih demonstracij, 15. maja 2020, minilo do dneva natanko petdeset let.”

Ampak Dolar me abruptno ustavi. Bilo bi bolje, če besede “bumer” sploh ne bi uporabil, ker v današnjem urbanem žargonu označuje nekoga, ki ga je kao nepozabna preteklost kompromitirala. Dolar pa vidi svoj intelektualni angažma v raztežaju kontekstov, ki so se v teh petdesetih letih zvrstili od pariškega maja (in praškega avgusta) 68 mimo vseh teh vojn, udarov, hunt in intervencij v 70. in 80. letih, pa do 11. septembra, iraške vojne, velike ekonomske krize, brexita in Trumpa v tem mileniju — in nenazadnje do korone in Janše.

O vsem tem je direktno ali indirektno vendarle tekla najina beseda.

“Dolar/Žižek”

V starih časih sva bila skoraj soseda, vendar sva se pozneje ločila — vsak od svoje žene, namreč — in se odselila neznano kam. In ko se tako po mnogih letih dogovarjava za ta obisk, me opozori, da na zvoncu piše … — “Dolar/Žižek”. Drugi priimek na zvoncu seveda ni naključje in zato še tem lepše prispeva k ironiji. A da ne bo pomote: ne, ne, Mladen in Slavoj seveda ne živita v istem gospodinjstvu.

Lahko bi pa to ulico — zdaj poimenovano po pozabljenem, četudi ne nezaslužnem slovenskem zdravniku, pisatelju in politiku iz XIX. stoletja, ki živi samo še na teh dvesto metrih asfalta — zaprli za promet in preimenovali v “Dolar–Žižkovo sprehajališče”. To bi lahko bil korzo za urbane peripatetike.

Ta nesamostoječi old-school blok ni kar tako. Ko v veži dočakam dvigalo, iz njega privihra “gospod profesor Samo Demšar”, lik iz moje najljubše serije na Voyu. Namreč Jure Henigman. Dve, tri nadstropja višje pa se še danes razprostira glavni štab Društva novinarjev. Pozneje kadiva na balkonu, kjer je Dolar lani inhaliral hojsolzilec.

Kaj se danes bere pri frizerju

Brskanje po Cobissu zna biti v zvezi z Mladenom Dolarjem precej frustrirajoče, ker človek ugotovi, česa vsega ni prebral. Nazadnje sem prebral Od kod prihaja oblast in mislil, da je zadnja — a že je tu nova, še neprebrana, O glasu. V glavnem izhajajo v zbirki Analecta, mnoge so tudi prevedene v slovenščino iz tujejezičnega originala. Dolarjeva angleščina in francoščina sta izborni, nemščina in švedščina verjetno tudi, a teh dveh jezikov ga nisem slišal govoriti. V njegovem govorjenju je nasplošno nekaj, kar pomirja — in kar bi pomirjalo že brez modrosti, ki jih rad izreka. Tih, miren glas, ki zapoveduje pozornost, da ga poslušaš z odprtimi usti in razmišljaš, odkod človeku z videzom morda že upokojenega uradnika ali nemara inženirja tak talent za udomačeno in skoraj vsakomur razumljivo down-to-earth filozofiranje. Glas, ki stresa iz rokava — brez name-droppinga — teoretike, ob katerih se je formiral. Dolar je generacijsko ta zaresna plat hudomušnega Milana Jesiha: “Horkheimer, Habermas, Marcuse/in njihove navdihujoče muze/prišli so kdaj na vrt za bajto zad/na rekreacijo, teč in veslat, // in nekajkrat tudi Adorno,/ta račko je imel turbomotorno,/ki vsepovsod je gagala za njim/in puhala iz riti dizlov dim.” (Maršal, 2017) Če Lacana, Derridaja, Althusserja, Deleuza, Foucaulta, Barthesa, Baudrillarda, Lyotarda, Badiouja, Rancièra ne omenjam …

“Das Unheimliche”

Kot se za filozofa spodobi, Mladen Dolar ni na družbenih omrežjih. Jemlje si ta privilegij, da je včasih slabo informiran. Res pa je, da je nemogoče ne biti na socialnih omrežjih, kot sam pravi. Prostor je tako strukturiran, da se je temu nemogoče izogniti. Če hoče ali noče, izve vse. Tudi to, da je Nika Kovač devetkrat delala vozniški izpit. Ali da v Mič Stylingu ni več na ceniku “moškega” in “ženskega” striženja, ampak samo še striženje “kratkih” in “dolgih” las — kar da pomeni, da je LGBT ideologija vdrla celo že v frizerske salone.

No, to dvoje mu obelodanim jaz, ki rad berem obrekljivo žuto-plavo digitalno štampo.

Seveda: “shaming”, “shameless culture”. Vse mu je jasno.

Bilo bi preveč perverzno in obsceno, če bi govorila o samooklicani “pionirki lacanovske psihoanalize v Sloveniji” — in nesojeni kandidatki za predsednico republike —, ki je Žižka, zraven pa še Dolarja samega, pa Rastka Močnika, Alenko Zupančič, Renato Salecl in druge (so)ustanovitelje in sodelavce Društva za teoretsko psihoanalizo (in pripadnike tako imenovane “ljubljanske šole psihoanalize”) obtožila, da so uzurpirali lacanovsko psihoanalizo.

Štartam torej z etimološko temo. Zanima me, odkod izvirata priljubljena kvalifikatorja kot “perverzno” in “obsceno”. Tudi sam ju rad uporabljam, ker zvenita intelektualno, ker imata všečen, nezmotljiv podton in ker se dobro prilegata pojavom, do katerih hočem biti zelo kritičen.

Izrazu “perverzno” bi se Dolar rad zaenkrat izognil, ker ima v psihoanalizi bolj tehničen, seksualen pomen. Nevroze, psihoze in perverzije so po Freudu temeljne strukture. V pogovorni rabi pa je to nekaj odklonskega.

Izraz “obsceno” pa se mu zdi bolj zanimiv. To je nekaj, kar je na čuden način povezano še z enim psihoanalitičnim izrazom — in sicer z “das Unheimliche”, kar bi lahko prevedli kot “grozljivo”, čeprav v slovenščini nimamo primernega izraza. Freud je napisal cel dolg spis o “das Unheimliche”. Angleško govoreči temu rečejo “uncanny”. Gre pa za to, da je “grozljivo” oz. “obsceno” moment, ko pride na dan nekaj, kar bi moralo ostati skrito. Ko postane vidno. V zadnjem desetletju ali dveh, odkar se uporablja — torej v obdobju vzpona novih populizmov in na njihov račun —, to pomeni, da je prikrita, prej zakulisna plat oblasti prišla na plano. Postala vidna.

Pa ne samo to. Proponenti novega populizma s tem celo manipulirajo in to skritost zavestno razkrivajo. Dejstvo, da to prihaja na dan, jim namreč niti malo ne škodi. Ravno obratno! Paradoks obscenosti je to, da cesar sam reče, da je nag. Današnji cesar ne rabi jezikavega, dezinhibiranega otroka, ki bo rekel to, kar si odrasli samo mislijo, pa ne povejo.

Nadaljevanje v torek.