Minutaža

Zanimivo je primerjati minutaže nagovorov. Pahorjeva poslanica je dolga 1:51, Šarčeva pa 3:52. Angela Merkel je po drugi strani govorila državljanom 6:28, Emmanuel Macron pa kar 18:24!
Če mislite, da lahko iz tega sklepate, da Macron in Merklova pač bolj nakladata, se motite. Ne. Več imata povedati kot Šarec. Kaj šele kot Pahor.
Ker znam bolje francosko kot nemško, sem podrobneje prisluhnil Macronu. Takole je med drugim povedal:

»Bolj kot kadarkoli prej je bistveno postaviti delo in nagrajevanje v središče našega delovanja. Vlada je storila že veliko za to, da več Francozov dela in da so za svoje delo bolje plačani. Po tej poti moramo nadaljevati. Znižanje davka na prihodek in popolna ukinitev pristojbine na stalno bivališče za večino izmed vas bosta uresničena že v letu 2020. Želim še naprej podpirati inovativnost, izboljševanje delovnih pogojev, omogočati delitev bogastva, ustvarjenega v podjetjih, in pomagati našim kmetovalcem in ribičem, da bi dostojno živeli od svojega dela, kot tudi vsem podjetnikom in zaposlenim. To je pogoj za močno in neodvisno državo.«

Najbrž je to tudi stvar retoričnih sposobnosti. Morda celo jezika samega. Ko recimo Macron reče: »C’est la condition pour une nation forte et indépendante.« — ali na koncu: »Vive la République. Vive la France.« —, potem to zveni spodbudno in državniško.
Ko pa Šarec reče: »Drage rojakinje, dragi rojaki, želim vam veliko uspehov na vseh področjih vašega delovanja. Naj bo srečno 2020!« — to zveni v primerjavi z Macronom kot voščilo naveličanega pussyja.

Šarec pa …

No, prav. Politikom ni treba zaupati. Vsaj ne vedno. Ker znajo nakladati in obljubljati in požirati obljube.
Ne mislim, da je francoski predsednik v tem smislu kaj boljši od slovenskega predsednika vlade. Toda če se osredotočimo na golo sporočilo njunih novoletnih poslanic, je razlika drastična. Macron je hotel povedati nekaj optimističega, spodbudnega, predvsem pa konkretnega. Tudi Merklova je govorila v tem duhu. O izobraževanju, digitalizaciji, globalizaciji, tudi o identiteti in kulturi, pa o varnostnih izzivih.
Šarec pa … Šarec ni obljubil višjih plač, višjih socialnih transferjev, ukinitve davkov, krajših čakalnih vrst, manj birokracije. Šarec je tolažil uboge. Zagotavljal jim je, da bo v nesreči vedno nekdo z njimi. Da bo nekdo — če že ne on — mislil nanje.
Kaj pa Pahor?

Pahorjeva poslanica

»Drage državljanke, spoštovani državljani. To leto si bomo mnogi zapomnili po malem Krisu. In po neverjetni človeški dobroti. Rešitev težav malega dečka se je zdela sprva nedosegljiva. In to nas je globoko prizadelo. Toda Palčica Pomagalčica nas je nagovorila, naj pomagamo. In skupaj smo res dosegli nemogoče. In ta dobrota ljudi nas je močno očarala.«
»To se je dogajalo v času odbojkarskega, navijaškega navdušenja. Pred najtežjimi tekmami nas je v nabito polni dvorani dvanajst tisoč pelo slovensko himno. In to brez glasbene podlage. Vznemirljivo. Če so se fantje na igrišču znašli v težavah, smo navijali še bolj. Taka zmagovalna miselnost nas je povsem prevzela. Bili smo zelo ponosni.«
»Človeška dobrota in nacionalni ponos sta tiste dni hodila v z roko v roki. Verjetno sploh ne slučajno. Šlo je za močne občutke. Da si pripadamo. Da si pomagamo. In da smo skupaj nepremagljivi.«
»Jutri se bomo zbudili v novo leto. Nihče ne ve, kakšno bo. A vemo dovolj, da gledamo z upanjem. Če držimo skupaj, premikamo meje možnega. Naša novoletna želja je, da nas to navdihuje tudi v prihodnjem letu. Srečno, Slovenija!«

So what?!

Kar zadeva retoriko, mimiko, gestikulacijo, Pahor še nikoli ni nastopil — ne v živo ne pred kamero — tako naštudirano, tako pozersko, tako izumetničeno, tako osladno, tako slinasto.
Zgornji tekst, ki sem ga transkribiral s posnetka v arhivu TVS, si morate pogledati. Ne obstajajo ločila, s katerimi bi bilo mogoče v tekst prevesti njegove pretirane, patetične premolke, kaj šele okrancljati in poudariti z nasmehi in dramatizirati z dlanjo, zdaj stisnjeno v pest, zdaj tapkajočo z razprtimi prsti po pisalni mizi.
Pahor je s tem novoletnim nagovorom dokončno zacementiral svoj status estradne zvezde. Znan in slaven je zato in po tem, da je znan in slaven. Pa seveda čeden, zrihtan, okravaten, dobronameren, egocentričen in prostodušen.
Če dá intervju za trivialen medij, Pahor by the way navrže, da nas tarejo podnebne spremembe in volilna zakonodaja, pa da bi lahko kdaj po potrebi tudi skupaj stopili in premagali delitve. Sicer pa si ne pomišlja povedati, da je njegov sin iz njega »naredil boljšega človeka«.
So what?! Take osebne stvari narcisoidno priznavajo osebki, ki jih uboga raja opazuje iz daljave kot nekakšne vzornike, ne pa načeloma politiki. To ni odkritosrčnost. To je vsiljevanje lastne intime, ki hoče poslušalca očarati z odkritostjo, iskrenostjo, čeprav to ni njegova stvar.
Je pa prikladno za identifikacijo. Vsi za Pahorja, Pahor za vse.
No, ne. Vsi kot Pahor, Pahor kot vsi.

Mali Kris. Lepa Nataša.

Da ne omenjam vsebine Pahorjeve poslanice. Tako imenovani Mali Kris — to je zdaj neka nova pridevniška fora: podobno kot Lepa Nataša — in odbojkarska evforija sta za Pahorja metafora »človeške dobrote in nacionalnega ponosa«.
Ko bi le bilo pri vsem tako preprosto! Tako razmišljajo majhni, k poenostavljanju nagnjeni duhovi. Ali capo di banda mar misli, da bomo Slovenci tudi pri drugih, resnejših, usodnejših, bolj neobveznih, manj trivialnih stvareh tako enotni kot pri dobrodelni akciji in pri navijanju? To dajati za zgled je patetično in populistično.

»Slovenija je v zadnjem letu postala kolesarska velesila, dobili smo košarkarskega genija, v velikem slavju so nas združili odbojkarji. Na drugi strani je mali Kris dokaz, da Slovenci ne stopijo skupaj le v veselju in evforiji, temveč tudi v težkih trenutkih. Zakaj tega iz nas ne zna izvabiti slovenska politika? Koliko aktivnih slovenskih politikov je po vašem mnenju lahko navdih v smislu povezovanja?«

In modri Pahor na to reče:

»Mislim, da bo v slovenski politiki tudi v prihodnje nagrajen tisti, ki bo znal združevati. Tisti, ki bo svoj politični dobiček ustvarjal na delitvah, bo morda imel kratkoročne koristi, dolgoročno pa si ne more obetati navdušenja in karizmatičnosti, kar voditelje in politike dela velike.«

Slika Doriana Graya

No, to. Navdušenje in karizmatičnost? V dani ustavni ureditvi si Pahor ne more obetati, da bi dosegel navdušenje ljudstva in lastno karizmatičnost kako drugače kot z navijaškimi in dobrodelnimi pozami, zafnanimi selfiji, spravaškim in proevropskim političnim placebom in s sikofantskimi novoletnimi poslanicami o vsem tem, pospremljenimi z osladnimi nasmeški.
Pahorja je Mladina že davno, pradavno, ko je bil res mlad in lep in zaradi mene tudi obetaven, zajebavala kot Barbiko. To se mi je vedno zdelo malo pretirano.
Dvajset, trideset let pozneje ne mislim več tako. Zdaj mislim, da je Pahor iz sebe naredil karikaturo, ki zgleda kot nekoč lep in pameten obraz, zdaj iznakažen in skoraj neprepoznaven od lepotnih operacij in injekcij botoksa. Kot slika Doriana Graya, če že ne Kena, ki pa ne visi na steni na podstrešju, temveč hodi naokrog in se občuduje — in to terja tudi od nas.