Predsednik vlade Marjan Šarec je v ponedeljek, 30. decembra 2019, nastopil na TVS 1 s sramotno, da ne rečem bedno novoletno poslanico. Državljankam in državljanom v slabih štirih minutah ni povedal nič, kar bi si bilo mogoče ali vredno zapomniti.
Obenem pa je nehote povedal vse. Ne toliko o samem sebi kot o Sloveniji nasploh. O naši sedanjosti in prihodnosti. O naših fiksacijah in frustracijah. O naši politični kulturi. O stvareh, o katerih razmišljamo. O tem, kaj nas briga. In o tem, kar nas ne.
Danes se lotevam samo premierove poslanice, jutri pa se bom še predsednikove. Tudi Pahor je namreč dan pozneje, na silvestrovo, z malih ekranov nagovoril državljanke in državljane. Njegova poslanica je bila navidez bolj fancy, je pa bila pod bolj bleščečo krinko podobno bedna kot Šarčeva.
Ključni vprašanji pa sta v obeh primerih dve: prvič, kaj nam predsednik vlade in predsednik Republike hočeta povedati, in drugič, kaj nam sploh imata povedati?

Pisarniška kmetavzarija

Preden se lotim same vsebine, naj se zgrozim nad vizualno podobo Šarčeve poslanice.
Kuliserija, pred katero so postavili predsednika vlade, je bila standardna pisarniška kmetavzarija. Za premierom levo je stala smrečica, nakindžurjena z bunkico pri bunkici in lučkami, desno pa nekakšna majhna lesena konstrukcija, ki je s stožčasto obliko tudi asocirala na smrečico, z nekakšnimi neidentifikabilnimi okraski.
Ampak dobro, okusi so različni. S sámo estetiko rekvizitov se premier pred snemanjem nihče pač ni ukvarjal, morda pa mu je bilo celo všeč, ker ga je spominjalo na okrasitev njegove dnevne sobe.
Pa je pri tem kaj manjkalo? Seveda. Manjkala je zastava. Slovenska zastava. Pa tudi zastava Evropske unije.
Je to mogoče? Premier nagovori državljanke in državljane — ne sicer vseh, kot bomo videli v nadaljevanju — pred začetkom novega leta. Priložnosti primerno se postavi pred smrečico in kao doživeto oddrdra svoj tekst. Ne zdi pa se mu potrebno, da bi v ozadje dal postaviti tudi zastavo?!

Also sprach Šarec

O čem je skratka govoril Marjan Šarec?

»Čas je večno neusmiljen sopotnik. Ne ozira se na naše želje, naj še malo počaka in nam pusti vsaj še nekaj trenutkov za razmislek o našem življenju. Za naš čas, v katerem živimo, pa se zdi, da še bolj kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Vendar, tudi v brezglavem hitenju mora priti trenutek, ko za hip postojimo, se zamislimo in [se] zavemo, da nikoli ne smemo pozabiti na sočloveka. Ne samo zdaj. Vsak dan. Ko bomo izgubili med sabo ta čut, bomo izgubili smisel za življenje.«

Hudiča, kakšno nedeljsko, ljudsko filozofiranje pa je to? Ali smo prav slišali?
Naprej:

»Leto, ki se poslavlja, je bilo naporno in polno preizkušenj, a tudi leto uspehov, ki so terjali mnogo naporov, saj nam ni nikoli nič podarjeno in si je treba za vsako stvar močno prizadevati. Samo delo dá rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, pa uspeha ni. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsaksebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. A brez vsakega od nas v Sloveniji živečih ljudi bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

O. Moj. Bog. 

»Praznični dnevi so najlepši, saj jih preživljamo s tistimi, ki jih imamo radi. Tistim [sic!], ki vsak dan prepetajo za nas, se veselijo naših uspehov, jokajo z nami, ko smo žalostni, včasih pa samo v tišini čutijo naš utrip srca in nam preberejo misli. A žal to vsem ni dano. Nekateri ste za to prikrajšani, ker vas je življenje boleče udarilo. Zaradi izgube ljubljene osebe ste osamljeni, bolezen vam preprečuje običajno življenje, ali pa se spopadate s stiskami, za katere ne bomo nikoli izvedeli. Naj praznični dnevi ne bodo čas obupa in žalosti, temveč upanja. Niste sami s svojimi mislimi. Vedno je nekje nekdo, ki v skritem kotičku srca misli na vas.«
Ali se je Šarcu popolnoma zmešalo?

Slaba tolažba

Očitno imamo predsednika vlade, ki se za novo leto preleví v duhovnika in gre na televizijo tolažit ljudi. To je to, kar nam ima povedati?! Ali mar misli, da smo ga izvolili zato — no, tudi če ga nismo —, da nas bo po televiziji tolažil? Da bo vlival upanje osamljenim in bolnim, ljudem v takih in drugačnih stiskah? Ali mar misli, da je župnik? Ali pa mogoče glumi psihoterapevta? Kaj je z njim narobe, za božjo voljo?!
Je psihološka tolažba tisto, kar pričakujemo od predsednika vlade? Že mogoče … — če bi v rušilnem potresu umrlo kdo ve koliko rojakov. Potem bi vsekakor rabili spodbudno in mobilizacijsko besedo tudi od predsednika vlade.
In če že Šarec sporoča nesrečnim, da niso sami, koga s tem točno misli? Kdo je tisti, ki je s temi ljudmi v mislih? Kdo misli na njih v skritem kotičku svojega srca? Ljudje kot ti in jaz? Mi vsi? Solidarni in sočutni? Vlada Republike Slovenije? On sam? Ministrica za delo, družino in socialne zadeve? Opozicija?

PR pomota

Oprostite, ampak za novo leto nočem nikoli več od nobenega politika — še najmanj pa od tako rekoč glavnega, ki je slučajno na oblasti — slišati takega bulšita. Naj raje kaj konkretnega pove. Naj govori o prihodnosti. O izzivih prihodnosti. O prilagajanju prihodnosti. Naj bo optimističen. Predsednik vlade ni na položaju zato, da bi tolažil nesrečne. Naj raje nekaj konkretnega naredi za njih, če že — ne pa da naklada po televiziji, beroč svoje patetične proste spise v fajmoštrskem stilu.
S komunikacijskega, da ne rečem PR stališča pa naj dodam samo še tole:
Morda je res lepo in moralno težiti ljudem za novo leto in jim pihati na dušo, naj mislijo na svoje manj srečne rojake. Zagotovo pa to ni zelo spodobno ali kaj šele pametno. To, kar je povedal Šarec, je populistični trash najnižjega ranga, kar ga je bilo kdaj kje v kakšni državi izrečenega za novo leto.
Povejte ljudem kaj spodbudnega. Povejte ljudem kaj konkretnega. Ne morete biti predsednik vlade že tako ali tako zatežene in zafrustrirane države in vtirati ljudem še več soli v rano z nakladanjem o tistih še bolj ubogih, še bolj bolnih, še bolj zamorjenih.
Kako je lahko prišlo do take PR pomote? Kdo hudiča mu je to nasvetoval? Ali si ne pusti nič reči? Ali mar misli, da ima vedno prav, ker je najpametnejši? Mu ne sme nihče gledati pod prste?
Ali pa morda ni s Šarcem nič narobe? Da je problem morda z državo, ki od svojih politikov pričakuje in kupuje ceneno instantno tolažbo?
Komaj čakam, da se lotim Pahorja.