To se seveda ne bo zgodilo. Kordiš nima resnih šans. V drugi krog se ne bo uvrstil. Ne bo se pa slabo odrezal. Po mojem bo zanj glasovalo plus/minus 5% volilcev.
A gobčen kot je, bi znal kot alternativni kandidat — in za razliko od ostalih tudi edini zanimivi — še kar mnoge prepričati. Zlasti mlajše in manj državotvorno ozaveščene. Če mu bo to uspelo, bo njegov rezultat bolj blizu te zgornje meje.
Eksperiment z neprimernostjo
Kordiš for President bo eksperiment z neprimernostjo oz. njeno sprejemljivostjo. Njegova kandidatura bo priložnost za fiktiven, a poučen premislek, kaj bi se zgodilo, če bi dobili predsednika, ki že med kampanjo ne bi prazno leporečil, da bo predsednik vseh, in ki potem — po nekem čudežu izvoljen — to tudi res ne bi bil.
Kaj bi se zgodilo, če bi za predsednika dobili nekoga, ki mu desničarji ne znajo očitati drugega, kot da se je v mladosti do mrtvega napil in zaspal z banano v roki? In da je nekoč bleknil, da bi bilo treba kapitaliste ne vem kam naterati z bajoneti?
Kaj bi se zgodilo, če bi dobili predsednika, ki bi se deklariral — in v tem duhu deloval — kot predsednik tistih, ki jim srce bije na levi? In ki bi desničarje temu primerno tolažilno trepljal po ramenih in jim dopovedoval, da nimajo pojma o ničemer?
Zdaj rabimo radikalnega in enostranskega, nesredinskega, proti desnici nastrojenega predsednika. Disruptivnega predsednika. Mavericka. Konjederca. Ne vrhovne simbolične figure, ki se bo s ponarejeno neoliberalno ekvidistančnostjo opredeljevala do moralnih družbenih problemov.
Prepakiran trademark
Pred več kot dvema letoma sem ob Kordiševih easy come, easy go eskapadah — da "ti, Zdravko Počivalšek, lažeš in kradeš", da takratni premier "spada na psihiatrijo" in da taisti s soprogo "Báčovnik" živita v "kriminalnem gospodinjstvu" — napisal, da je to "novo dno kulture govora v Državnem zboru". In da je očitno talentiran — ali vsaj dovolj dezinhibiran — za levi populizem "odbijajočega pravičništva, ki ni nič drugega kot za 180º pervetirano nakladanje in žaljenje desnice na rovaš levice."
Takih ekstremov se bo kandidat Kordiš verjetno izogibal. Ne bi mu pa priporočal, naj opusti svojo trademark nesramnost in cinizem. Nasprotno. Svoje adute naj prepakira tako, da ne bo osebno žalil in da bodo funkcionirali kot še ne slišan, vendar prebavljiv populizem levičarskega tipa.
Od Caracasa do Trstenjakove
Kordišu je najbrž jasno, da se ga bodo desničarski mediji lotili z vsemi topovi od Caracasa do Trstenjakove. Leitmotiv teh denunciacij pa bo, da je Kordiš socialistični klovn, ki pa je v resnici nevaren kot kak Kingov Pennywise.
In ker bo to itak moral požreti, naj se takoj požene v vlogo inteligentnega, intelektualnega, ireverentnega standup komika. (Bog ne daj ne v Šarčevem stilu.) Ker če ne bo Kordiš naredil spektakla iz soočenj, ga ne bo nihče. In naj ne špara nikogar. Niti Logarja niti NPM niti Brgleza.
Dragi sosed, ne jezite se: Kordiš ne bo predsednik. Predsednik bo Milan Brglez, ki je največje nasprotje Mihi Kordišu in verjetno tudi najbolj sprejemljiv za vse. Celo za tiste, ki ga kdo ve zakaj niti slučajno ne bi volili. Ali že zato ne, ker ne verjamejo, da lahko zmaga.
Upam, da se Kordiš svojih možnosti zaveda. Moral bo ostati resen in duhovit, kot zna biti, predvsem pa nesramen, ciničen, hudoben, demagoški in zmerljiv, kot zna biti še bolj — vendar brez animoznosti, osebno usmerjene h konkretnim posameznikom. Ali z eno besedo: moral bo biti zelo-zelo nediplomatski.
Glavna fora letošnjih volitev
Glede na to, da je glavna fora letošnjih volitev to, ali (naj) bosta predsednik ali predsednica moralna (ne)avtoriteta molčečega pahorjanskega tipa ali ne, bi lahko bil prav Kordiš tisti, ki bi to potenciral do skrajnosti, o katerih si ena Nataša Pirc Musar ne upa niti razmišljati.
Pa vendar: ideja pristranskega, v eno smer nagnjenega, ne vse vključujočega, anarhoidno levičarskega, beligerentno mirovniškega pankerja na položaju predsednika republike in vrhovnega poveljnika oboroženih sil mi je všeč.
Pahorjeva ekumeničnost se je kolikor-toliko obnesla, vendar v omejenem obsegu in trajanju in kot načelna in zgolj individualna lepodušnost. Kot kohezivna in stimulativna družbena praksa pa žal ne učinkuje (več), ker večini gre na živce. Kdo pa še rabi nevtralnost? In kaj še preostane velikim spravljivcem?
Kaj bi se zgodilo, če bi imeli predsednika, ki bi se za razliko od drugih zavestno deklariral — in v tem duhu tudi deloval — kot predsednik samo tistih, ki jim srce bije na levi? In ki bi desničarje temu primerno tolažilno trepljal po ramenih in jim dopovedoval, da nimajo pojma?
Zdaj rabimo radikalnega in enostranskega, izrazito nesredinskega, proti desnici nastrojenega predsednika. Zdaj rabimo disruptivnega predsednika, predsednika mavericka, predsednika konjederca. Ne rabimo vrhovne simbolične figure, ki se bo s ponarejeno neoliberalno ekvidistančnostjo opredeljevala do moralnih družbenih problemov.
Osmišljena kandidatura
A kot rečeno, nič bat. Kordiš ne bo predsednik. Predsednik bo Brglez, ki je največje nasprotje Kordišu in je verjetno tudi najbolj sprejemljiv za vse. Celo za tiste, ki ga kdo ve zakaj niti slučajno ne bi volili. Ali že zato ne, ker ne verjamejo, da lahko zmaga.
Ampak če bo Kordiš med kampanjo dobro odigral svojo provokativno vlogo disruptivnega alternativca, nam bo (do) naslednjih predsedniških volitev leta 2027 morda le bolj jasno, kaj od predsednika republike upravičeno in/ali neupravičeno — neglede na ustavno določene parametre te funkcije — pravzaprav pričakujemo. To pa bi bila že vnaprej osmišljena kandidatura na poraz obsojenega zmagovalca Kordiša.