Soočenje na TVS je vodila uravnotežena, kronometrsko natančna, konverzacijsko suverena, a nevsiljiva, četudi sprva nekoliko preglasna Rosvita Pesek. Potem sem samo malo zmanjšal Lautstärke in je bilo takoj slišati bolje.
Zdaj s strahom pričakujem zadnjo rundo prihodnji četrtek z Eriko Žnidaršič. (S strahom zaradi Erike Žnidaršič, namreč, ne zaradi izida volitev.)
Pričakoval sem, da bodo govorili tudi o rdečem slaniku, ki ga desničarji te dni grilajo, da bi diskreditirali NPM in Goloba. Pa hvala bogu niso. (Bodo pa zato naslednji teden.) Sem pa potihem ploskal, ko so se tako rekoč v en glas spravili na Jankovića.
Komemoracija na Urhu
Upam, da se zlepa spet ne bo zgodilo, da bodo toliko takšnih in drugačnih volitev — in še kak referendum za nameček — v enem samem koledarskem letu znotraj šestih, sedmih mesecev, nazadnje celo tako rekoč vsak teden. Pri volilcih to povzroča resno demokratično utrujenost, politike same pa navdaja z mešanico agresivnosti in angsta.
Tako si recimo Janković ni mogel kaj, da se ne bi za dan mrtvih na komemoraciji na Urhu čutil dolžnega smešiti Anžeta Logarja — in tisto njegovo “čudno stranko” — in na svoj kmečko robati način pohofirati Nataši Pirc Musar.
Živimo v državi, kjer župan glavnega mesta kot kak Ahil vleče Hektorjevo truplo v prahu okrog Troje in si potem na nekem drugem kraju spomina sam dovoli še brezsramno agitirati za svojo favoritko na predsedniških volitvah — in seveda zase na lokalnih.
Magari
No, saj. Le kako bi lahko politični kmetavzar à la Janković zamudil enkratno priložnost, da z enim samim kao pietetnim nagovorom — in to na zlovešči lokaciji nekdanje domobranske postojanke in ob socrealističnem spomeniku pobitim partizanom — pripomore k izvolitvi svoje favoritke naslednjo nedeljo, še naslednjo nedeljo pa k izvolitvi samega sebe.
To je bila verjetno najperverznejša politična zloraba pietetnega praznika, kar smo ji bili kdaj priča.
Janković si je dal duška morda tudi zato, ker je bila na komemoraciji prisotna tudi NPM. Z počastitvijo spomina na pobite partizane si je tudi ona — magari iz intimnega prepričanja, saj nič ne rečem — hotela kupiti še malo več naklonjenosti pri določenih volilcih. A glej ga, zlomka, dobila je še veliko več! Dobila je Jankovićev urnebes! Da bo 13. novembra in potem še 20. novembra ja ratalo!
Komisar za kosti
Zadeva je šla tako daleč, da se je bila NPM v soočenju primorana distancirati od Jankovićeve podpore in izjaviti, da je bilo to reči na komemoraciji pač neprimerno.
A to še ni konec zgodbe. Nastopi vodja komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč. Aleluja!
Komisar za kosti Jože Dežman v nadaljevanju pravilno pogrunta, da se je bolj smiselno lotiti Nataše Pirc Musar kot pa nepremagljivega Jankovića. Šerifu samemu Dežman resda poočita, da je “zanikal najhujši bratomorni zločin v slovenski zgodovini” — kar tehnično (lingvistično) sicer ni res —, zato pa kandidatko javno in emfatično vpraša, “ali bo kot predsednica v zameno za Jankovićevo podporo zagovarjala tudi politike, ki nas vodijo naravnost v sramotno zavrženo civilno religijo titoizma”.
Pričakoval sem, da bodo govorili tudi o rdečem slaniku, ki ga desničarji te dni grilajo, da bi diskreditirali NPM in Goloba. Pa hvala bogu niso. (Bodo pa zato naslednji teden.) Sem pa potihem ploskal, ko so se tako rekoč v en glas spravili na Jankovića.
Kje mi živimo?
Razmislite, kje mi živimo.
Živimo v državi, kjer župan glavnega mesta ne loči med spomenikom in grobom in vsake toliko podvuče, da dokler bo on župan, spomenika domobrancem v glavnem mestu ne bo.
Živimo v državi, kjer taisti župan pošilja komunalce pobirat in odvažat križe in sveče in rože z neoznačenih grobov domobrancev, pobitih na jasi za Ljubljanskim gradom — o kateri pa je pesnil sam Janša.
Živimo v državi, kjer je ironija popolna.
Živimo v državi, kjer župan glavnega mesta kot kak Ahil vleče Hektorjevo truplo v prahu okrog Troje in si potem na nekem drugem kraju spomina sam dovoli še brezsramno agitirati za svojo favoritko na predsedniških volitvah — in seveda zase na lokalnih.
Živimo v državi, kjer priljubljen premier podpre za županskega kandidata sumljivega in neprijetnega človeka, ki mu že šestnajst let kao ni para in se ima zraven še za največjega levičarja. Premier to naredi iz oportunizma, ker je ta drugi človek tudi popularen in ker ne vidi sposobnejšega. (Kar je sicer sramota. Ne da ga on ne vidi, ampak da ga morda res ni.)
Živimo v državi, kjer župan oz. županski kandidat potem iz hvaležnosti podpre nazaj premierovo po sili razmer kooptirano predsedniško kandidatko. Obenem pa njo — raje kot onega prvega, ker se bolj splača — z druge strani napade desničarski skrajnež z absurdnim omenjanjem Tita, da bi naredil uslugo svojemu političnemu pokrovitelju.
Zmeda je popolna. In vse to je dizgasting.