Nobenega dvoma ni, da je treba pobudo oz. kampanjo podpreti. Gre za enega tistih prvih konkretnih korakov v boju proti draginji, ki jih vlada sicer napoveduje, a jih bo treba — kot sem pisala že zadnjič — konkretizirati.
Splošno sprejemljiva načela, da je treba ljudi, zlasti najranljivejše, kolikor je le mogoče zavarovati pred prihajajočo draginjo, mora vlada konkretizirati v vrsto politik, ki bodo dejansko vplivale na zmožnost in kvaliteto preživetja najranljivejših posameznikov in skupin v slovenski družbi.
Slovenska socialna država
Brezplačno kosilo za vse šoloobvezne otroke je gotovo eden teh ukrepov. Že zadnjič sem omenila, da se jih je mogoče že ta hip spomniti kar nekaj, ki bi morali postati del delovanja slovenske socialne države. Od dodatka za kurjavo za vse, ki živijo od socialnih transferjev ali na najnižjih plačah in pokojninah. Pa do draginjskega dodatka za prehrano za vse te skupine in posameznike, ki bi seveda moral biti namenski in neprenosljiv.
Brezplačno kosilo za vse šoloobvezne otroke je korak, ki ustreza vsem tem kriterijem. Ker navsezadnje: otrokovega kosila v šoli ne more pojesti nekdo drug, pa tudi prodati ga ni mogoče. Ali tudi ne zamenjati za nekaj drugega. Kar sicer morda komu ne bo všeč. A natančno za to gre.
Zapleti
Seveda je mogoče že vnaprej predvideti zaplete. Najprej s strani opozicije in zagovornikov slovenskega postsocialističnega neoliberalnega neokapitalizma. Od njih bomo spet slišali mantro, da mora vsak posameznik sam poskrbeti zase in za svoje otroke. Kar še posebej velja zdaj, ko gospodarstvo išče delavce, ki pa jih ni dovolj. Če torej v slovenski državi — ki je po njihovem tako rekoč raj na zemlji — kdo ne more preživeti lastnih otrok, je to zato, ker noče delati. Ker je len. Lenim pa ne pomagamo. To je zgodovinsko uveljavljena drža Slovencev do tega vprašanja.
Drugi bodo spet trdili, naj otroci iz premožnih družin ne bodo deležni plačljivih kosil, saj jih njihovi starši lahko plačajo. Kar je načeloma res. A pri tem pozabljajo na praktični del problema: kje postaviti mejo, kateri otrok je še upravičen do brezplačnega kosila in kateri ne.
Najmanj brezplačno kosilo
V praksi se je namreč že leta dogajalo, da so bili kriteriji postavljeni tako, da do brezplačnega kosila niso bili upravičeni otroci, ki bi pa morali biti. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da je v slovenski družbi iz leta v leto več otrok, ki jim je brezplačno kosilo v šoli v resnici edini topli obrok. Res je, da so tudi taki, ki se nad tem obrokom zmrdujejo. Ga nočejo jesti. Itd. A zaradi teh otrok ne smemo pozabiti, da je čudovito uspešna postsocialistična Slovenija že leta država lačnih otrok.
Če v Sloveniji — ki je po mnenju opozicije in zagovornikov postsocialističnega neoliberalnega neokapitalizma raj na zemlji — kdo ne more preživeti lastnih otrok, je to zato, ker noče delati. Ker je len. Lenim pa ne pomagamo. To je uveljavljena drža Slovencev do tega vprašanja.
Ja, v tej deželi imamo že leta lačne otroke. Vprašajte Anito Ogulin. In druge, ki jim pomagajo. In upam, da se strinjate, da je lačnim otrokom treba zagotoviti hrano. Najmanj brezplačno kosilo v šoli. Čeprav bi bila nujna tudi zajtrk in malica. Pika.
Lepo prosim!
No, potem se bodo pojavili še starši, ki iz takšnih ali drugačnih ideoloških, zdravstvenih in drugih razlogov ne dovolijo svojim otrokom, da jedo, kar jim ponudijo v šoli. Potem so tu še tisti, ki svojemu otroku dovolijo — prepričani, da je to nekaj dobrega —, da se sam odloči, ali bo jedel ali ne. Kaj bo jedel. In česa ne. Kdaj bo jedel. In s kom. Itd. Še in še bi lahko naštevali komplikacije in komplikatorje, ki bodo pobudo Inštituta 8. marec skušali iz takšnih ali drugačnih razlogov minirati. Nekateri seveda zgolj zato, ker gre pač za prav njihovo pobudo.
Brezplačno kosilo za šoloobvezne otroke je korak, ki ustreza vsem tem kriterijem. Ker navsezadnje: otrokovega kosila v šoli ne more pojesti nekdo drug, pa tudi prodati ga ni mogoče. Ali tudi ne zamenjati za nekaj drugega. Kar sicer morda komu ne bo všeč. A natančno za to gre.
A nič hudega. Sama bi se zadeve lotila tako, da bi najprej vsem šoloobveznim otrokom z zakonom zagotovila pravico do brezplačnega kosila. Točno to, kar zdaj poskuša doseči Inštitut 8. marec. Ko bo ta cilj dosežen, pa bi se operacionalizacije tega problema lotila skupaj s starši. Ti naj povedo, če za svojega otroka brezplačnega kosila v šoli nočejo. Če ga ne, naj bodo njihovi otroci pač izvzeti s seznama otrok za kosilo. Vsi drugi otroci pa naj na njem ostanejo. In naj brezplačno kosilo dobijo. In tudi otroci, ki želijo še več, ki želijo repetirati, naj bodo tega deležni.
Lepo prosim! Naj se ne ponovi situacija iz preteklosti, ko so lačni otroci prosili za še eno porcijo, pa je niso dobili, ker so eno že pojedli. Gre za lačne otroke. Razumete? Za lačne otroke gre.
Ne pretežka izbira
Naj še enkrat zapišem misel svoje že pokojne znanke, ki je dejala, da bi državo, ki bi vzorno poskrbela za brezplačna kosila šoloobveznih otrok, to stalo manj od enega tanka za vojsko.
Je to jasno? Je to dovolj jasno?
Gre za vrednote. In za prioritete. Za to, kaj nam je pomembnejše. Da nas hvali Nato? Da nas vojaška organizacija treplja po ramenih? Kot kakšnega majhnega in prestrašenega otroka? In da imamo ob tem lačne otroke?
Ali pa nam gre za to, da najprej nahranimo svoje otroke? In se šele nato ukvarjamo z zahtevami in pohvalami Nata? Če sploh.
Izbira bi ne smela biti pretežka.