Te ukrepe so nekateri že ocenili za nesmiselne. Češ, Slovenci že tako ali tako vemo, kje je dražje in kje ceneje. Mimogrede, tega jaz sama ne vem. Ker se s cenami nimam časa ukvarjati. Kar je ključni razlog za mojo nevednost.

Drugi razlog pa je, da so trgi danes preveliki, da bi človek lahko imel pregled nad kvaliteto in ceno izdelkov. Racionalna izbira bi bila možna samo, če bi človek pri nakupu vsakega izdelka imel ta dva podatka. Torej: da bi lahko kupili najkvalitetnejšo solato po najnižji ceni, bi morali imeti podatke o kvaliteti in ceni vseh solat, ki so v določenem trenutku na trgu. In vsakomur je jasno, da tak nakup ni možen, saj nimamo teh informacij. Trgi so preprosto preveliki. Zato onemogočajo za racionalno nakupovanje nujno potrebno preglednost kvalitete in cen izdelkov.

Nekaj bo treba dodati

Če bo predvideni vladni ukrep doprinesel k tej preglednosti, bo vsekakor uporaben. Je pa res, da bi ga bilo treba za njegovo uporabnost stalno posodabljati in širiti. In seveda tudi primerjati cene relevantnih izdelkov in izdelkov, na katere prodajalci nimajo posebnega vpliva. Kot se je že pokazalo, so cene istega kruha istega proizvajalca v vseh trgovinah enake.

Obstaja pa še drug, večji in bolj ključen problem. Ta bo odločal o tem, ali vlada s protidraginjskimi ukrepi misli resno. Ker kakorkoli stvar obrnete, Slovencem in Slovenkam z najnižjimi dohodki bo država morala nekaj dodati. V kakšni obliki to bo, še ni jasno. Predvsem pa ni jasno, komu bo država konkretno finančno pomagala.

Zakaj to omenjam? Zato, ker je doslej še vsem vladam spodletelo, da bi sistemsko rešile to vprašanje. Čeprav je jasno, komu bi država morala pomagati. Namreč tistim, ki živijo od socialne podpore. In tistim, ki živijo z minimalno plačo. Ali še z manj. Prekarcem. Tistim, ki opravljajo svobodne poklice in ki s svojim delom ne presegajo minimalne plače. Itd.

To je jasno. Ni pa jasno, zakaj doslej nobeni vladi ni uspelo z ukrepi nasloviti najrevnejših v slovenskem postsocialističnem neokapitalizmu. Vlade namreč zmeraj, kadar se odločijo pomagati tako imenovanim "najšibkejšim" oz. "najbolj ranljivim", za uresničitev uvedejo zapletene birokratske postopke, ki jim le redkokdo zna priti do dna.

Predsednik vlade bo razumel

Na prvi pogled je nemogoče razumeti, zakaj država to počne. A mi je neka znana slovenska odvetnica pojasnila logiko, ki za tem stoji: če namreč postopek za pridobitev pomoči dovolj zapleteš, velik del tistih, ki bi bili do pomoči upravičeni, od tega nimajo nič. Sami za to pomoč ne bodo zaprosili. In je zato ne bodo dobili. Kar je za državo super: izkaže se naklonjeno in dobrotljivo, v resnici pa poskrbi, da je pomoč težko dosegljiva. Tako privarčuje denar, ne da bi ji mogli očitati, da ni socialna. Odvetnica mi je tudi povedala, da gre za zavestno, načrtno, intencionalno delovanje države.

To se v praksi potrjuje. Poznam ljudi, ki živijo od socialne podpore. Številni niso dobili dodatka za ogrevanje. Zato, ker zanj niso zaprosili. Zakaj? Ker niso vedeli, kako to narediti. Govorilo se je, da bodo vsi na socialni podpori dobili regres. Vem za ljudi, ki ga niso. Itd. Še bi lahko naštevala. In ilustrirala, kako zapleteni birokratski postopki mnogim onemogočajo dostop do denarja, ki jim ga država domnevno namenja. Jim ga je menda pripravljena dati. A nekateri pač ne obvladajo zapletenih birokratskih postopkov, ki so za to potrebni. Nekateri teh postopkov sploh ne razumejo. Predsednik vlade bo razumel, o čem pišem.

Izhod iz te zagate je očiten: finančno pomoč naj avtomatično dobijo vsi z najnižjimi dohodki. Kdo so to, državni uradi vedo. Ta pomoč jim mora pripadati, ne da bi zanjo zaprosili. Ker navsezadnje: ali kdo misli, da ljudje, ki živijo od socialne pomoči, ne potrebujejo dodatka za ogrevanje?

Treba se bo odločiti

Če bo država končno res naredila to, da bo tudi v praksi pomagala najrevnejšim, se bo zgodilo to, da bo za to pomoč dala bistveno več kot zdaj. A to je samo en del problema. Drugi pa je, da bo država po logiki razdelitve pomoči najrevnejšim finančno pomagala tistim, ki jih Slovenci stigmatizirajo in izločajo. Se jim na vsakem koraku izogibajo. Namreč nezaposlenim. Romom. Starejšim. Materam samohranilkam. Invalidom. Gluhim. Nemim. Bolnim. Beguncem. Itd. Torej posameznikom in skupinam, ki jih večina Slovencev prezira. O njih širi negativne stereotipe. In do njih ne kaže nobene socialnosti.

Bo Luka Mesec zbral pogum, da bo pomagal tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo? To je tisto, kar je neka moja že pokojna znanka imenovala prizanesljiva država.

Če bo Mesec tako ravnal, bo to plačal z zmanjšanjem podpore med volilci. Če ne bo, je vse njegovo govorjenje o socialni državi blef. Kar pa bo tudi plačal z zmanjšanjem podpore volivcev. Videti je, kot da rešitve ni. Varne pa sploh ne.

A odločiti se bo vendarle treba.