Znašli smo se v čudaških okoliščinah, ki zaznamujejo naše bivanje in gibanje in premišljevanje. Imamo vso svobodo in ves čas za razvijanje teorije zarot, za iskanje krivcev, za ocenjevanje političnih ukrepov …
Soočiti se stanjem in iskati možnosti rešitve je verjetno najtežje. Spomnim se prvega korona tedna, ko smo se na univerzah morali soočiti z delom na daljavo. Prva razlaga je bila, da nimamo akreditiranih programov za delo na daljavo. Načeloma čudovito. Lahko bi sedeli doma in čakali, da se programi akreditirajo sami. Recimo dve leti.
A tudi najbolj zadrti birokrati so sprevideli, da bo v tem primeru moral nekdo popustiti. Nam na univerzah bi delo na daljavo moralo biti še najmanjši problem. Naši slušatelji so digitalno opismenjeni in tudi opremljeni, kot si lahko samo želimo.
Kakor kje!
Delo na daljavo — v našem primeru torej predavanja in raziskovanja — je samo prenos na domače računalnike. Morda si zdaj tisti, ki morajo zdoma v službo tudi v teh razmerah, predstavljajo, da je tempo dela od doma upočasnjen in da so obveznosti manjše. No, kakor kje! Delo od doma je idealna priložnost za to, da ohranimo večino družbenih in gospodarskih dejavnosti aktivnih. Verjamem pa, da se vsak po svoje trudi, da svoje delo tudi zdaj opravi na najboljši možni način.
Iskreno rečeno, tudi sama sem sprva bežala pred poučevanjem na daljavo. Toda izkazalo se je, da je predsodek odveč. Študenti so izvrstni, saj kažejo resnost in odzivnost, kakršno včasih pogrešamo pri delu v živo. Morda jim možnost predavanj in vaj ponuja del rutine, ki je tako koristna za vsako človeško bitje. In medtem ko študentje vse to delovanje na daljavo izpeljejo izjemno, pa pri meni še vedno rado kaj zašteka.
Delo na daljavo lahko pomeni, da mislimo, da moramo biti 16 ur online. Seveda pa je to še vedno luksuz, če se primerjamo s tistimi, ki ne morejo delati od doma. Zato velik poklon vsem, ki svojega dela ne morejo opravljati v copatih, ampak dnevno odhajajo v službo.
Iskreno rečeno, tudi sama sem sprva bežala pred poučevanjem na daljavo. Toda izkazalo se je, da je predsodek odveč. Študenti so izvrstni, saj kažejo resnost in odzivnost, kakršno včasih pogrešamo pri delu v živo.
Upočasnjeno izobraževanje
Bolj kot pri študentih me to upočasnjeno izobraževanje navdaja z dvomi pri osnovnošolcih in srednješolcih. Zasledila sem, da nekaj šol na tak način izvaja tudi športne in druge dnevne dejavnosti. Zanimivo. Ampak če mislijo, da bodo morali MIZŠ tudi v teh razmerah dokazovati, da so izpeljali toliko in toliko dni dejavnosti, potem gre bolj za posmeh izobraževalnemu sistemu.
Pred časom sem pisala, da ne razumem, zakaj bi se starši odločali za šolo na domu. No, v nekaterih posebnih primerih je to morda res potrebno. Vendar je šola zame več kot učbenik, ki ga učenci ali dijaki samo predelajo.
In čas korona virusa nam kaže tudi to. Kaže nam, da je šolanje, ki ga nudi institucija, tudi medvrstniško socialno učenje. Ponujanje znanj in veščin, ki jih ni v delovnih zvezkih. V teh tednih smo primorani okusiti tudi to, kar je bilo v fantazijskih filmih videti bodisi kot idila ali grozljiva skrajnost. Slike časa, ko se lahko brez slabe vesti posvečamo družabnim igram, branju knjig. Ali vsemu, kar smo si želeli, pa zaradi odhodov v šolo in službo nismo počeli. In po drugi strani drugi strani tudi izgubi tega, kar šola z vsemi svojimi mehanizmi omogoča.
Lekcije
Lahko smo zadovoljni, da bo ta odsotnost trajala samo nekaj časa, da pa se bomo iz nje vendarle marsičesa naučili. Tiste, ki se zmrdujejo, v čem je sploh korist in smisel šole, bo morda to prepričalo o pomembnosti šole. Po morebitnih dveh mesecih bodo razlike med otroci še večje, saj so navsezadnje odvisni od staršev. In če pomislimo, da imajo nekateri otroci v prvi triadi recimo starše, ki morajo v tem času nujno v službo, ali starše, ki pri učni snovi ne morejo voditi otroka, potem si lahko predstavljamo, kako se bodo te razlike v tem času še povečale.
Pandemija nam daje lekcije na mnogih področjih. Uči nas kaj vse je mogoče in kaj ni mogoče na daljavo! Prepričujemo se, da je s programi kot Microsoft Teams ali Zoom na daljavo vse mogoče. Pa ni. Dotik kože, vonj parfuma in objem sta prepovedana. In bojim se, da bomo vse to pogrešali še dolgo potem, ko bolezni ne bo več. Bali se bomo bližine. Tako kot se že zdaj bojimo prijaznega pogleda iznad maske ali pozdrava.