Pred začetkom šolskega leta morda celo bolj kot za začetku koledarskega napovedujemo nove začetke in se zaobljubljamo in si dajemo nove naloge. Za novo leto smo ponavadi šele na sredini poti, vsaj za večji del populacije, vključno s šolarji, študenti, starši vred — da ne omenjam zaposlenih v izobraževalnih ustanovah. Tudi na univerzi štejemo leta v akademskih letih.
A kakorkoli, konec avgusta in v začetku septembra je back to school evforija na višku. Pustimo ob strani dejstvo, da gre za množične nakupe, ki niso omejeni samo na nakupe precej dragih šolskih potrebščin, ampak tudi pri realnosti, da otroci na začetku šolskega leta potrebujejo še kaj drugega. Spominjam se, da so me doma navadili, da na prvi šolski spodobi imeti novo obleko ali čevlje.
Šolanje na domu?
Toda tako kot junija, ko vsi prekurjeni komaj čakamo, da bo vse že enkrat mimo, se na začetku šolskega leta razplamtevajo debate o tem, kaj nam šola sploh prinese. Kako naj šolamo otroke? Mnogi se celo sprašujejo, ali je šola kot institucija sploh potrebna.
Drži, sem privrženka svobodnega trga in da si ne predstavljam, da bi morala država v celoti uravnavati prav vse v naših življenjih. Toda z razmišljanjem, ali šolo sploh potrebujemo, prihaja tudi precej čuden pogled na svet. Aktualno vprašanje, ki ga zastavlja možnost otrokovega šolanja na domu — in da danes vedno več staršev to tudi izkorišča, odpira še nove in nove razprave.
Drži, da je pomembno in legitimno imeti dostop do različnih možnosti. Moja izkušnja s sinovim osnovnim izobraževanjem v tujini, ko je v prvih nekaj let obiskoval zasebno šolo, je izvrstna. Še vedno mislim, da privatno šolanje lahko zelo dobro in bi to možnost z veseljem izkoristila — no, seveda za nižjo ceno: več kot tisoč funtov na mesec, kot v Veliki Britaniji, je nesramno drago.
Nisem med tistimi starši, ki verjamejo, da otroci rabijo samo prijetne signale. Otroci rabijo tudi izkušnje izven vate, ki kažejo svet v bolj drastičnih barvah. Zato težko razumem, zakaj je trend poučevanja na domu danes v porastu. Vloga staršev ni samo zaščita otroka na vsakem koraku.
Socializacija in disciplina
Toda nikoli nisem niti za trenutek pomislila, da bi otrokovo izobraževanje v šolski ustanovi nadomestila s šolanjem na domu. Resda nisem obiskovala pedagoške šole, niti se prav posebej dobro ne spoznam na mnoge naravoslovne predmete.
A to ni ključni razlog. Šola in izobraževalni proces daje otroku predvsem socializacijo in disciplino, ki je v primarnem, družinskem okolju ne zmoremo. Šola niso samo bolj ali manj usposobljeni učitelji, bolj ali manj zanimiva tekmovanja, prijetni ali manj prijetni sošolci. Šola je tudi okolje, ki otrokom omogoča pestro paleto čustev, znanj, izkušenj. Tudi negativnih, ne samo pozitivnih. Četudi negativne so pomembne v procesu socializacije.
Šola življenja
Ne trdim, da je šola v celoti tudi šola življenja, v kateri se moramo nekaj uničiti, da nas izkleše in okrepi. V vsakem primeru pa je šola pomembno okolje, ki mlademu človeku prinese tudi tisto, česar mu starši in sorodniki ne moremo.
Nisem med tistimi starši, ki verjamejo, da otroci rabijo samo prijetne signale. Otroci rabijo tudi izkušnje izven vate, ki kažejo svet v bolj drastičnih barvah.
Zato težko razumem, zakaj je trend poučevanja na domu danes v porastu. Vloga staršev ni samo zaščita otroka na vsakem koraku. Tudi ni samo v tem, da otroku znamo odgovoriti na vsa vprašanja. Otroku moramo tudi pokazati, da na nekatere stvari ne poznamo odgovora — in da obstajajo institucije in posamezniki, ki so modrejši in pomembnejši od nas samih. V tem je razlika med modrostjo in znanjem.