Rubrike
Zvokoblog 61: Pokoronska plaža kot napovednik nove realnosti
Čoln na obzorju in osamljen pasant za mojim hrbtom. Odsotnost množice mi je godila, pogrešal pa sem družbo. Bo jutri drugače?
Res ne vem, zakaj so vsi komaj čakali neko normalnost. Pravim »neko« normalnost, ker res ne vem, kaj bi naj zdaj to bilo. Priznam, da mi je odsotnost množice godila, obenem pa sem pogrešal družbo. Družbo, ne množice. Gledal sem posnetke praznih mest, snemal osvobojene travnike in hribe, imel čas zase in naravo, ki se je izmuznila človeškemu pohlepu.
Prišel je čas po koroni, po kašlju, po nezaupljivih pogledih, sumljivih premikih …
Znašel sem se na plaži, kjer bi lahko bilo v tem času kar precej ljudi. A tokrat je kraljeval veter z visokimi valovi, ki je zvočno umetelno guncal kamenčke. Nihče ni motil te idile. Samo čoln na horizontu in osamljeni pasant za mojim hrbtom.
Pokoronska plaža kot napovednik nove realnosti. Bo jutri že
»Nihče ni motil te idile. Samo čoln na horizontu in osamljeni pasant za mojim hrbtom.«