Zvokoblog 55: Pristajalna steza ali svečke za spomin?

Letenje je nekaj magičnega. O njem je bilo v zadnjem mesecu kar nekaj govora. No, pravzaprav o firmi, ki je zagotavljala zračno povezavo s svetom. Ampak saj ni niti bila več slovenska. Vse to mi je drdralo v glavi, ko sem se za propelerjem na levi privezal na sedež.

Že nekaj časa nisem ustvaril soundbloga, ki bi ga ponudil v posluh tudi drugim. Bili so samo taki za moja ušesa in nekaj malega za oči.

Tokrat se je zvočna razglednica ugnezdila v brneči pločevinasti valj s krili, ki je mešal zrak brez očitkov o banalnosti političnega govoričenja. Učinkovito je poganjal skozi zrak pogovore letečih in ga mešal s piskanjem zraka in godrnjanjem propelerskih motorjev. Nekateri so pili viski, kar smo tudi zvočno čutili. 

Ob pristanku so nam letališke luči mežikale v pozdrav. Glas iz zvočnika je rekel, da je zunaj 7ºC. Tik pred dnevom spomina na mrtve smo v mimozdrsu videli prizemljeno Adriino