Ugotovitev Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVH), da so v vzorcih čevapčičev in pleskavic, izdelanih v internih mesnicah nekaterih (manjših) trgovskih centrov, odkrili prisotnost nedovoljenega sulfita, je pokazala, kako lahko je nepazljivega potrošnika povleči za nos. 
Odkriti dodatek sicer ni zelo škodljiv. Navsezadnje ga zaužijemo tudi v marsikaterem cenenem vinu. Lahko pa povzroči težave bolj občutljivim skupinam ljudi, če niso pozorni, kaj dajo v nakupovalno košarico in potem na vrtu ali terasi spečejo.
Spretni mesarji s sulfitom rešujejo težave s presežki mesa, ki jim ostanejo po akcijah »minus 30%«, s katerimi trgovci tekmujejo v disciplini privabljanja kupcev. Ugodne cene mesa so praviloma najučinkovitejši vzvod za obisk oglaševanega trgovca. 

Transfuzija

Že dodobra utrujeno meso, ki bi ga zaradi pretečenega roka morali zavreči, živi naprej v mesnih pripravkih, ki jih — s prijaznim sloganom »pripravljeno v naši mesnici« — ponujajo kupcem tako, da je čimbolj na očeh in pri roki. Laiki si predstavljamo, da dodani sulfit deluje kot nekakšna transfuzija sveže krvi, saj osveži barvo izdelka. Zato je ta morda celo bolj vabljiv od pustega, naravnega izgleda povsem običajnih, svežih izdelkov, ki jim je dovoljeno dodati samo začimbe.
Takšna praksa je sporna predvsem zato, ker lahko kupca zavede, da kupi nekaj, po čemer seže zaradi varljivo zdravega izgleda, ki pa je v resnici lažen. Da kupi nekaj, česar si pravzaprav ne želi in mu lahko celo škoduje.  
Ob prebiranju novic o takih trgovskih praksah, pri katerih gre za podaljševanje življenja v bistvu mrtvemu mesu, ne morem reči drugega kot to, da si s takšnimi triki trgovci sami režejo vejo, na kateri sedijo. Meso je, kot rečeno, eden od ključnih artiklov privabljanje kupcev. Stavim, da bo nakup čevapov in drugih »doma« pripravljenih dobrot za žar upadel ne samo zaradi mrtve sezone, ki prihaja z nižjimi temperaturami, temveč tudi zaradi tega razkritja.

Mi mesojedci

Po mojem se to ne bo poznalo samo v kategoriji v trgovinah pripravljenih mesnih dobrot, ampak tudi pri nakupnih odločitvah za druge kategorije mesa. Kar seveda ni prav. To bo povzročilo škodo tudi vsem tistim, ki dosledno spoštujejo higienska in druga pravila igre, nosijo oznake kakovosti ter v izdelke vlagajo dodatna finančna in kadrovska sredstva.
Tega trgovskega greha bodo veseli tudi kreatorji kampanj o tem, kako škodljiva za zdravo okolje je živinoreja nasploh in kako nagnusna hrana je meso. Nas mesojedce, ki se držimo načela, da je za polnokrvno življenje potrebna raznovrstna, pestra, zdrava prehrana, bodo zaradi pohlepa trgovcev znova pribijali na križ. Borce proti mesni hrani bo ta afera dala pogum, da nas bodo zmerjali še z novimi pridevniki in samostalniki — od brezčutnih morilcev nedolžnih živali pa do neodgovornih uničevalcev našega planeta, kamor uvrščajo živinorejo.

Poduk in izkušnja

Toda za nas, potrošnike mesa, bi to moral biti poduk in izkušnja. »No name« znamka je lahko pogosto tudi »no good«. Ni nujno, da je tako. A tudi pri mesu je lahko znamka tista, ki nosi zgodbo, vrednote in zaupanje. Potrošniki moramo biti ozaveščeni tudi v zvezi s hrano, ki jo dajemo v ponev ali na raženj. S polic jemljimo samo izdelke uveljavljenih blagovnih znamk in z znanim poreklom, najbolje predpakirane.
Zakaj? Nadzor nad kakovostjo in postopki priprave mesa in mesnih izdelkov je v večjih obratih stalnica. Obrat surovin je hitrejši, bolj skrbno pazijo na ugled svojih blagovnih znamk, saj so te njihov največji kapital. Že zaradi nadzora inšpekcij in pritiska velikih trgovcev si ne morejo privoščiti tveganja z obskurnimi recepturami.
Potrošniki so na žalost preveč prepuščeni sami sebi. UVH jim ne omogoča, da bi z dostopom do uradnih evidenc ugotovili, kdo, kdaj in kolikokrat je bodisi opravičil ali zlorabil njihovo zaupanje, in temu primerno prilagodili svoje nakupovalne navade.
Kupujemo preverjeno znamko mleka ali zelje in krompir pri kmetu, za katerega vemo, kako goji svoje pridelke. 
Potrošniki zaupamo blagovnim znamkam. Tako recimo kupujemo preverjeno znamko mleka, ženske določeno znamko kozmetike ali nogavic, pa zelje ali krompir pri kmetu, za katerega vemo, kako goji svoje pridelke.
Zelo preprosto. Zakaj pa meso ni znamka?