Kulumne
#družba #znanost
Znanstveniki rabimo za svoje delo mir. Zato so Shodi za znanost pomembni.
Logo 31.05.2019 / 08.45

Humanistično in družboslovno znanje je za vladajoče grožnja. Premalo denarja za znanost je recept, ki preverjeno deluje.

Pravkar pišem članek, v katerem analiziram položaj socialne in kulturne antropologije v postsocialističnih družbah. Ena od mojih tez je, da je pri spreminjanju najrazličnejših neantropologov v antropologe v postsocialističnih družbah med drugim na delu tudi boj za denar, raziskave, predavanja. Skratka, boj za delo.
Denarja za znanstveno delo v postsocialističnih družbah namreč ni dovolj. Zato je treba uporabiti vse možnosti, ki znanstvenikom v teh družbah omogočajo vsaj minimalno preživetje. Govoriti o dostojnem preživetju večine znanstvenikov v kontekstih postsocialističnih družb, ki so kolonije, sploh nima smisla. Slovenija v tem smislu ni nobena izjema.
Zato je pomembno, da imamo Shode za znanost. Javnost, ki vidi znanstvenike kot zblojene diplomirance, magistre in doktorje, v katere je družba po nepotrebnem vložila ogromno denarja, zdaj pa v družbi nimajo kaj početi, mora slišati, da gre za neizkoriščen družbeni potencial.

Dodana vrednost neaplikativne znanosti

Že nekaj časa govorimo o tem, da bo Slovenija dosegala boljše gospodarske rezultate samo, če bo povečala dodano vrednost.
Nekaterim se megleno sanja, da je za to potrebno znanje. Manj pa jih že razume, da je za to potrebna znanost. Še manj pa jih ve, da je za to potrebna tudi neaplikativna znanost. Torej znanost, ki navidez nima uporabne vrednosti.  
Ena od ključnih razlik med (neo)kolonijami in kapitalskimi centri je tudi razlika v razumevanju, da je znanost ključna produkcijska sila. Kapitalski center to ve. In zato v znanost vlaga.
Kolonije pa se praviloma tega dejstva ne zavedajo. Hočejo v trenutku obogaten profit od vsega, v kar so vložile svoj denar. Tudi v tem smislu je Slovenija kolonija. Slovenija pa je kolonija tudi po sredstvih, ki jih vlagamo v znanost. Enako kot je kolonija, ko gre za dvigovanje teh sredstev.
Ob zadnjem shodu za znanost je bilo s strani Ministrstva za znanost rečeno, da se zavedajo problema. Da je sredstva za znanost treba povečati. Da pa bo to dolgotrajen (beri počasen) proces.
Proces bo seveda počasnejši od tistega, ki bo povečal sredstva za nakup orožja.

Kolonialni nonsens

Tudi pojasnjevanje tega nonsensa je značilno kolonialno. K povečevanju sredstev za nakup orožja nas zavezujejo mednarodne obveznosti — namreč obveznosti do Nata in seveda kupovanje orožja v državah kapitalskega centra —, medtem ko nas k povečevanju sredstev za znanost ne zavezuje nič.
Čeprav bi nas morala zavezovati vsaj zdrava pamet. Če že ne kaj drugega. Na primer strateško in dolgoročno razmišljanje. Toda Slovencem očitno manjkajo tako prvi kot drugi in tretji način razmišljanja.
Ali povedano drugače: Slovencem nasploh, slovenskemu političnemu vrhu pa še posebej je razumevanje dolgoročnih strategij, ki bi Slovenijo vsaj deloma odmaknile iz pozicije neoneokolonije, popolnoma tuje. Nimajo pojma, da bi bilo to treba narediti.
Še manj pa jim je jasno, zakaj bi Slovenija morala nehati kupovati zahodno orožje in ves za to namenjeni denar — plus še cel kup neracionalno potrošenega proračunskega denarja — nameniti razvoju znanosti. Tudi odsotnost takšnega razmišljanja je značilnost kolonij.
Naprej. Državi ni niti malo jasno, da je temeljni pogoj za izkoristek znanja, ki ga znanstveniki in raziskovalci imajo, ukinitev odvisnosti njihovih plač od na trgu pridobljenih projektov.
Kot sem že večkrat pisala, znanstveniki rabimo za svoje delo mir. Mir je čas, da se s problemi, za katere smo strokovno usposobljeni, lahko ukvarjamo. Brez naglice in brez zunanjih pritiskov tistih, ki hočejo videti instantno uporabne rezultate. Da bi ta čas imeli, pa bi morali nehati namenjati velik del, če ne celo večine svojega časa pisanju prijav za projekte. Torej delu, ki ni znanstveno delo. Delu, s katerim zapravljamo svoj čas in intelektualne potenciale.

Primer Žižkovega zadnjega spektakla

Zanimivo je, da tudi nekateri znanstveniki in raziskovalci ne razumejo, da je zapravljanje njihovega časa in intelektualnega potenciala ključni cilj današnje »raziskovalne politike«. Kljub drugačnemu govorjenju je cilj blokiranje potenciala znanja v današnji družbi. Še posebej znanja v humanističnih in družboslovnih vedah.
Znanje, nakopičeno v teh vedah, je za tiste, ki v današnjih družbah vladajo, eksistencialna grožnja. Če bi znanstveniki in raziskovalci imeli čas in sredstva, je zelo verjetno, da bi do potankosti razložili današnje gospostvene obrazce in procese. Pa tudi našli načine, kako jih blokirati in uvesti družbene spremembe, ki bi bile v interesu večine.
Jasno je, da kapitalski centri nimajo interesa, da bi do takih sprememb prišlo. Zato je treba blokirati znanje, ki bi jih lahko prineslo. In najlažje je to doseči tako, da znanstveniki in raziskovalci nimajo časa za resno opravljanje svojega dela. Ker morajo večino časa porabiti za zagotavljanje svojega preživetja. 
Skratka: če znanosti ni mogoče spremeniti v spektakel — kot se je to zgodilo z zadnjo Žižkovo debato —, jo je treba blokirati drugače. Premalo denarja je recept, ki deluje.

NAROČI SE
#družba #znanost
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke