Kulumne
#svoboda govora #polemika #žiga turk
Zlati prinašalec desnice
Logo 30.08.2019 / 20.03

Žiga Turk je morda — in kvečjemu — dolgočasen, ciničen, sprenevedav, samovšečen, vendar tudi prijazen in lepo zdresiran.

»Čeprav se je verjetno ne samo meni lažje strinjati z Matjažem Grudnom kot z Žigo Turkom, to ne pomeni, da včasih ne dam prav tudi slednjemu. Ali ga celo branim pred zločestimi napadi manj pametnih in manj vljudnih od Grudna.«

Svečano in kot pod prisego izjavljam, da ne mislim, da je Žiga Turk stekli pes desnice. Tega nisem mislil niti takrat, ko sem prvič o tem pisal v tekstih Zaustaviti stekle pse desnice oz. Samouresničujoča se prerokba Spomenke Hribar: Desnica se je sama zaustavila in potem še v tekstu Kaj hočejo od nas stekli psi desnice? (In kaj mi njim moremo?).
To omenjam zato, ker se je dotični včeraj v mojem opisu nenadoma — prej pa v letu in pol niti enkrat, čeprav mu razumljivo ni bil všeč — prepoznal in uporabil 1. osebo množine, češ, da sem jim [»nam«] rekel »stekli psi desnice«.
Če bi Žigo Turka že moral ali hotel označiti kot psa, bi mu kvečjemu ljubkovalno rekel »zlati prinašalec desnice«. Turk je morda dolgočasen, ciničen, sprenevedav in samovšečen, toda na vsak način je tudi prijazen in lepo zdresiran — in nikakor ne stekel.

Polemika Gruden–Turk

Do te pomote, da ne rečem natolcevanja je slučajno prišlo zato, ker se je Žiga Turk v Večeru ta teden zapletel v polemiko z Matjažem Grudnom. Naj zadevo na hitro obnovim.
Gruden je v ponedeljek v Večeru objavil kolumno z naslovom Drugače misleči, ki jo lahko povzamem z naslednjim stavkom:
»[Izraz ›drugače misleči‹ je] postal nekakšen univerzalni alibi za pokrivanje vseh mogočih nespodobnosti, od paravojaškega urjenja v gozdovih do nestrpnosti, sovraštva in rasizma do določenih posameznikov in skupin. Čez noč so nekateri pojavi, ideje in diskurzi, ki bi si sicer zaslužili najostrejšo družbeno obsodbo, postali nekaj popolnoma normalnega in legitimnega. Rasizem, antisemitizem, sovraštvo do homoseksualcev? Ljudje so pač različnih mnenj. Problem sem skušal ilustrirati s provokativno analogijo. Če za fašistoidnega rasista rečemo, da je zgolj drugače misleč, je to kot bi za pedofila dejali, da je le drugače čuteč.«
Turk in Gruden sta se v nadaljevanju zgodbe najprej dan, dva prepirala na Twitterju, dokler se ni drugi tako rekoč sam povabil k repliciranju na kraju zločina in odgovoril (spet v povzetku) takole:
»Ko je Gruden drugače misleče postavil za rušitelje civilizacijskih okovov in vrednot, je pravilno mislečim podaril monopol nad človekovimi pravicami, humanizmom in sploh vsem dobrim.«
»Pa nimajo monopola. Kvečjemu je med pravilno mislečimi kar nekaj takih, ki se še zdaj ne morejo distancirati od režima, ki je človekove pravice sistematično kršil 45 let. Tudi drugače misleči se še kako zavedamo, kot pravi g. Gruden, da ›se v svetu, ki temelji na sovraštvu, vedno lahko najde silak, ki bo tudi njih poslal v zadnji del avtobusa‹. Drugače misleči so bili 45 let v zadnjem delu avtobusa in so prav zato občutljivi za vsak znak, ki bi utegnil kazati, da se tisti časi vračajo.«

»Drugače« misleči proti »pravilno« mislečim

V njuno nesebično polemiko na Twitterju sem se vmešal samo s pripombo na Grudnovo pripombo, da ima Turk »veliko zabavnih kvalitet, ena najbolj prisrčnih pa je […], da je [Twitter] prostor, kjer različni ljudje objavljamo svoja mnenja, potem pa smo jih dolžni [pred njim] zagovarjati« — in sicer, da je to »končno ena pametna definicija slovenskega Twitterja d.o.o. [—] da se moraš zagovarjat pred [Žigo Turkom]«.
Čeprav se je verjetno ne samo meni lažje strinjati z Matjažem Grudnom kot z Žigo Turkom, to ne pomeni, da včasih ne dam prav tudi slednjemu. Ali ga celo branim pred zločestimi napadi manj pametnih in manj vljudnih od Grudna.
Niti se mi ne zdi potrebno zdaj posegati v prepir zato, da bi podkrepil bodisi Grudnovo tezo o »drugače mislečih« kot izgovoru za opravičevanje neopravičljivega ali Turkovo o »pravilno mislečih« kot ideološko samoumevnih mnenjskih monopolistih. To pišem zato, da opozorim na pravi problem njunega dopisovanja — zlasti Turkovega, bog pomagaj —, ki po mojem sploh ni v tem, o čemer sta imela toliko povedati.

Med prvimi v postroju praporščakov pretvarjanja

Turka ne imenujem »zlati prinašalec desnice« zato, ker bi ga imel za nekega strašnega desničarja — čeprav sicer ni dvoma, kam nasplošno molí taco —, ampak zato, ker ga imam za lahkomiselnega facilitatorja desnice. Pa ne žlahtne, ampak žaltave.
Ironično pri tem je, da je najbolj tipičen med redkimi slovenskimi primerki žlahtne desnice — o kakršni so komunisti preračunljivo, a zaman sanjali že pred 30 leti, ko so sestopali z oblasti —, prav Žiga Turk. A kaj, ko pa si je zadal nalogo, da bo iz liberalističnega principa zagovarjal tiste popadljive bulmastife, ki jim kinološka zveza za svobodo govora hoče predpisati obvezno sprehajanje na povodcu, če že ne z nagobčnikom — in s katerimi se zdaj začuda in na lepem identificira.
Kakor hitro se Turk z nekom zaplete — kot zdaj z Grudnom, pa že prej tudi z mano —, spelje debato na ledeno ploščo svobode govora in se dela, kot da spada med tiste, ki jih »pravilno misleči« hočejo utišati. Imam ga tudi na sumu, da mu zato paše, da se deklarira kot del krdela steklih psov, katerih konjederec da sem jaz.
Žiga Turk je med prvimi v postroju praporščakov pretvarjanja, da je dandanes na svetu skoraj vse prepovedano ali vsaj nezaželeno reči, v Sloveniji pa še posebej. Čeprav z vsakim stavkom, ki ga svobodno napiše in pri tem ostane ne le živ in zdrav, ampak celo bolj toleriran od mnogih, ki v tem prostoru pišejo in objavljajo — zagotovo celo bolj kot jaz —, gladko demantira svoje trditve. Tako kot jih po drugi strani demantira tudi s tem, da namišljene probleme svobode govora tako kot vsak drug desničar po defaultu reducira na totalitarizem.

NAROČI SE
#svoboda govora #polemika #žiga turk
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke