Življenje je jebena loterija

So pa tud maske začele padat. V enem letu pa pol vidim ene ljudi čist drugač. Kdaj mam občutek, da je enim prov fajn, da se to dogaja. Da se ja lahko dokazujejo na vse strani. “Jaz sem pa pameten, nisem ovca.” — “Ne, jaz sem bolj pameten.”

Če bo kdaj tega konc, na kaj se bojo pol pizdili? In pol morš poslušat take: “Pejte se vsi cepit, sam to nas lahko reši!” In spet druga stran: “Ne se cepit, kreteni! To je še vse neraziskano. Boste meli posledice.”

In če si model moje sorte, ti je pač vseen za obe strani. Če me bo ta hudič uhvatil, me pač bo. Nimam kej, kaj čem.

Dejansko si kdaj mislim, da če me niso vse droge sveta in pun kurac alkota do zdej ubili, me bo pa pač korona. Kriz sem dala pa že tok čez, da sem navajena bit bolana k pes. Seveda si tega ne želim, sam življenje je pač loterija. Ta ja, ta ne.

Pridni in lumpi

Kok ljudi poznam, k so meli raka. Pa so živeli pridno. In kok ljudi poznam, k so ga srali