Da so rekli tej tekmi “prijateljska”, je bilo milo rečeno cinično. Igralci Starta so dobili pred tekmo jasno navodilo — ali bolje rečeno: ukaz —, da morajo tekmo izgubiti. Če zmagajo, jih čaka kazen.
Fantje so vedeli, kaj to pomeni. A ko so stopili na igrišče, so v žaru borbe in nogometne strasti na vse skupaj pozabili. Igro so igrali tako, kot so jo igrali vedno — zavzeto in do konca. Tekma se je končala s 5:3 za Start. Po koncu so bili ukrajinski nogometaši aretirani in ustreljeni. Zadnji sodnikov žvižg ni nikoli prej in nikoli kasneje tako neizprosno zarezal v čas.
“Jebite se!”
Štiriindvajsetega februarja 2022 se je Kačjemu otoku, majhnemu koščku kopnega v Črnem morju, približala ruska vojaška ladja. Za obrambo strateško pomembnega otočka je bila zadolžena trinajsterica ukrajinskih vojakov. Rusi so jih pozvali, naj se predajo in se tako izognejo prelivanju krvi. Odgovor je bil kratek in jedrnat: “Jebite se!”
Ruska ladja je otok zasula z raketami in vseh trinajst vojakov je padlo. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski jih je v čustvenem nagovoru ljudstvu poimenoval za heroje in napovedal, da jih bo posthumno odlikoval z najvišjimi državnimi priznanji.
{embed_info_box}194593{/embed_info_box}
Mitološko in legendarno
Zgodbi nista povsem takšni, kot sem ju zapisal. V skladu z njeno mitološko in legendarno naravo so dejstva v prvi rahlo prikrojena. Druga pa ima — kot se je izkazalo nekaj dni po dogodku — v resnici vsaj približno srečen konec. No, ne ravno srečen, vsekakor pa manj nesrečen. Trinajsterica ukrajinskih vojakov je trenutno v ruskem ujetništvu. Živi so. V danih okoliščinah je to veliko.
Če se vrnem k tako imenovani tekmi smrti.
Ta naziv se je “prijateljskega” srečanja med Startom in Flakelfom prijel po vojni. Zgodba je v resnici precej kompleksna. Tekma je dejansko bila in tudi zmaga ukrajinskega moštva je dejstvo. Ni pa dokazov o grožnjah s smrtjo in tudi neposredno po srečanju se ni zgodilo nič. Šele deset dni pozneje je prišlo do aretacij najprej šestih in potem še dveh ukrajinskih nogometašev. Razlog pa ni bila sama tekma oz. njen rezultat. V glavnem je šlo za sum vohunstva, v enem primeru pa za pretep z nemškim državljanom. Od osmerice so trije dočakali konec vojne, pet pa ne. Mikola Korotkiha je gestapo med zaslišanjem mučil do smrti, Oleksandr Tkačenko je bil ubit pri poskusu bega, Nikolaj Trusevič, Oleksij Klimenko in Ivan Kuzmenko so bili pol leta kasneje ustreljeni v koncentracijskem taborišču. Strašne usode, a nobena od njih ni bila neposredna posledica tekme.
Podobno kompleksen kot sam dogodek je tudi mit, ki se je rodil v letih po 2. svetovni vojni. Uradna sovjetska historiografija in propaganda sta imeli s tekmo nemalo težav. Vloge nekaterih vpletenih so bile namreč vse prej kot enoznačne. Odgovor na vprašanje “na kateri strani si bil” ni vedno preprost. Kljub temu pa je sovjetska povojna oblast podpirala mitološko različico, ki je postala splošno znana zgodba o neupogljivem junaštvu okupiranega naroda.
{embed_info_box}194594{/embed_info_box}
Ne upam si
Težko pišem o vojni. Ne upam si. Premalo sem pameten, da bi se šel neke vojaške, strateške in politične analize. Ko pa jo poskušam misliti v njeni splošnosti, kot “pojav”, pa trčim ob zid nedoumljivega. Vojna je najstrašnejši izmislek človeštva in kot takšna skoraj neubesedljiva.
Pri tem je ključen poudarek, da je vojna “izmislek človeštva”. Vzporednice, ki jih nekateri radi vlečejo med vojno in naravnim stanjem in bojem za obstanek, so naravnost perverzne. Samo človek je uničevanje bitij iste vrste povzdignil v sistem. Sistem, ki ga financira, strateško obdeluje in načrtuje ter vztrajno podpira s propagandnim strojem.
Izmislek in zgodba. Vojna evdno producira zgodbe, mite in legende. Tu pa se meja med resnico in fikcijo pogosto zabriše. Na eni strani imamo zgodbe o neverjetnem pogumu. Tistih na fronti in tistih v zaledju. Eni v uniformi, drugi v civilu. Vsem pa sta skupna pogum in neverjetna požrtvovalnost, ki sta znak človeškega.
Propagandno sredstvo
Na drugi strani pa so miti o herojih. In čeprav gre mnogokrat za iste zgodbe, je njihova narava drugačna. Miti so praviloma ali vsaj delno sfabricirani kot propagandno sredstvo, kot gorivo za nadaljevanje vojne, kot ključna sestavina tistega, kar imenujemo vojna morala — in kar je seveda zelo daleč od morale v pravem pomenu besede. Resnične zgodbe o pogumu so v svojem bistvu zgodbe o nesmislu vojne. Miti pa nam poskušajo dopovedati, da vojna ima smisel.
Da ne bo pomote: niti približno ne postavljam pod vprašaj poguma fantov s Kačjega otoka. Ravno nasprotno, izjemno ga občudujem. Po drugi strani pa sem predvsem vesel. Vesel, da so živi. Kakorkoli obračam, to veselje je večje od občudovanja. Vesel sem, da so živi, mladi in v svojem pogumu ravno prav objestni. Vesel sem, da se niso spremenili v mrtve heroje. In z vsem srcem upam, da bo tako tudi ostalo. Da ne bo trajalo dolgo in da bodo lahko zabrusili “Jebite se!” še komu, seveda v povsem drugačnih okoliščinah. Recimo na nogometnem igrišču na prijateljskem turnirju, ko bo nasprotno moštvo že malo pretiravalo s prekrški in umazano igro. In ko bo zadnji sodnikov žvižg samo signal za odhod v slačilnico pod prho in na pivo.
{opomba}194596{/opomba}