Kulumne
#mediji
Žível dan svobode medijev: Novinarji ne vidijo svojih resničnih problemov
Logo 31.05.2019 / 09.24

Ko ljudje odložijo časopis in ugasnejo televizor in računalnik, jih problemi medijev — s svobodo vred — ne zanimajo več.

Dvomim, da je to bil Zuckerbergov eksplicitni namen, ampak izpadlo je zelo posrečeno in pomenljivo, da je tako rekoč na predvečer svetovnega dneva svobode medijev dal s Facebooka in Instagrama odstraniti nekaj »nevarnih posameznikov in organizacij«.
Tako je Facebook, Inc. benal konspiratista Alexa Jonesa — zdaj končno res in z Infowarsi vred —, pa alt-right provokatorja in samozvanega advokata svobode govora Mila Yiannopoulosa, pa skrajnodesničarsko aktivistko Lauro Loomer in New-Right youtubarja in konspiratista Paula Josepha Watsona, za dobro vago pa še belega suprematista, neonacija in antisemita Paula Nehlena ter črnega nacionalista in vodjo verske organizacije Nation of IslamLouisa Farrakhana.
V Sloveniji, kjer medijske cenzure po zaslugi lahkomiselnih svobodomislecev ne poznamo, se te dni ni dogajalo nič takega. So pa zato mediji razglašali: »Medijske svobode ne damo

Naj kar bo

Svetovni dan svobode medijev naj kar bo. Pametne in plemenite besede o poslanstvu, ki odmevajo iz tesno zaprte in dobro izolirane novinarske komore, nikomur ne škodijo.
Pripomorejo pa k samozavedanju družbene prezence in k samopercepciji pomembnosti medijev. Novinarji se čutijo viktimizirane. Ljudi, ki se tega še niso naveličali poslušati ali temu celo še verjamejo — tako rekoč svoje stranke, da ne rečem kupce —, z vzbujanjem sočutja in razpihovanjem ogorčenja vabijo na svojo stran kot zaveznike.
Še več! Trdim, da je pritoževanje nad nemilimi družbenimi in političnimi razmerami ter nad ideološkimi, političnimi, informacijskimi, profesionalnimi, socialnimi nasprotniki v resnici del marketinške strategije medijev.
Ker da ne bo pomote: vsake družbena strategija medijev je zanje tudi marketinška strategija. Naštevanje novinarskih problemov, za katere so krivi drugi, je nekaj takega kot navajanje podatkov o nakladah, branosti in ratingih. Obetavnih ali zaskrbljujočih, vseeno. Bolj ko medij napadajo, pomembnejši je. Bolj ko je v poslovno in statusno nezavidljivem položaju, bolj si zasluži samoumevno pomoč. Bodisi od oglaševalcev ali celo od politike.
DNS je na svoji spletni strani objavilo naslednji praznični manifest. Zadeva je vredna, da si jo ogledamo pobliže.

To pride s teritorijem

»Novinarstvo se srečuje z neprecedenčnimi razmerami in pritiski. Novinarje neprestano blatijo številni politiki, strankarski mediji vodijo medijske kampanje z namenom diskreditacije novinarjev, nanje se z vsemi sredstvi spravljajo župani, v družbenih medijih pa se nizajo pozivi k nasilju, linču novinarjev, kar se je poleti uresničilo v fizičnih obračunih s televizijskima ekipama. Tožilstvo se izogiba pregonu in obsodbi sovražnostnega govora in na spletu izrečenih groženj novinarjem. Doživeli pa smo celo poskuse čezmejnih pritiskov na uredniške odločitve slovenskih medijev. In če se je politika ustrezno odzvala na tako imenovanega zunanjega sovražnika, je žal precej manj uspešna in določna pri izboljšanju pogojev za delo novinarjev doma. Medijska politika je očitno nekje na repu prioritet tudi te vlade.«
Problemi, ki jih naštevajo, spadajo k poklicu. To pride s teritorijem. Da jih poslanci in župani ter parastrankarski in občinski mediji blatijo in diskreditirajo — ali da bi jih po drugi strani debili z interneta najraje linčali —, pa res ni nič takega.
Seveda to ni ne dobro ne lepo ne prijetno, ampak to si ne zasluži takega odziva. Niti ga ne rabi.

Ta računica se ne izide

Da se postavljajo v vlogo žrtev, pa ni samo prej omenjena marketinška oz. socialna strategija medijev, ampak tudi kolektivna osebnostna drža vase zagledanega in v svoje poslanstvo prepričanega ceha, ki hoče živeti v tapecirani kapsuli. Ceha, ki ga nihče ne mara, a mu nihče nič noče.
Novinarji hočejo živeti v idiličnem svetu, čeprav je real life okrog njih — vsaj tisti javni del, kot nam ga sami slikajo — eno samo kričanje, zmerjanje, pljuvanje, če že ne klanje.
Življenje v vati ni odgovor. Terjati medijsko politiko, neko vladno regulacijo še tem manj. Medijska politika ni samo »na repu prioritet tudi te vlade«, ampak tudi na repu družbenih prioritet, prioritet državljanov nasploh. Ko ljudje odložijo časopis, ugasnejo televizor, računalnik, problemi medijev — s svobodo vred — nikogar več ne zanimajo.
Trdim tudi, da novinarji niso v stanju detektirati svojih problemov. Problem medijev zagotovo ni ideološka, politična, mnenjska nesvoboda, niti neka namišljena družbena ali osebna ogroženost.
Problemi medijev sploh niso družbeni, temveč so interni, cehovski, profesionalni. Mediji od dveh milijonov ljudi pričakujejo, da jih bodo ne samo spremljali, temveč da se bodo z njimi celo strinjali, jih neglede na kvaliteto njihove produkcije cenili, če že ne občudovali, in jih pri tem še moralno in finančno ter časovno in s pozornostjo podpirali.
It’s the economy, stupid! Ta računica se ne izide. Ne finančno ne informacijsko. Ne psihološko ne socialno.

NAROČI SE
#mediji
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke