Ljudje radi po nepotrebnem komplicirajo. Iz mnogih razlogov. Tudi zato, da bi izpadli bolj moralni. Tako je zdaj vlada sprejela predlog novele stvarnopravnega zakonika, ki živali po novem opredeljuje kot — guess what! — »živa bitja«.
V veljavnem Stvarnopravnem zakoniku (SPZ) so živali definirane kot »stvari«. Po zdravi pameti in jezikovno to zveni nekoliko neumno, pravno pa najbrž niti ne. Ampak recimo, da je definicija živali res potrebna popravka. 
Problem pa je v tem, da je vlada hotela predlagati dikcijo, da so živali »čuteča bitja« — kar tudi ni ne res, čeprav je relativno —, vendar je SMC dosegla, da so iz predloga novele to črtali. Tako bo zdaj DZ obravnaval verzijo z »živimi bitji«.
Panteistom, animistom, animalistom pa to ni dovolj. Oni hočejo živali kot čuteča bitja. Ker zveni bolj fancy in new-age in je v skladu z Lizbonsko pogodbo.
Mediji idejo podpirajo in svoje tendenciozne tekste na to temo ilustrirajo z fotkami srčkanih kužkov in muckov. Le kako bi lahko ostali neprizadeti?!

Ali se res hočete zaplezati s filozofiranjem?

Ministrica za pravosodje Andreja Katič (SD), ki ji novotarije ni uspelo uveljaviti, si obeta, da bodo nevladne organizacije med parlamentarno razpravo »vršile dovolj velik pritisk, da Slovenija na tem področju stopi med bolj napredne države«. Hot Meira (SD) pa napoveduje vložitev amandmaja, ki bi živali re-re-re-redefiniral kot čuteča bitja.
Ko sem se poskušal malo podučiti o Stvarnopravnem zakoniku, sem bil precej presenečen. Naletel sem namreč na huda filozofska, celo že ontološka razglabljanja. Tako sem v obstoječi verziji SPZ prebral naslednje:

»Stvar je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Za stvar se štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje. […] Sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari. Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne loči od glavne stvari. […] Pritiklina je premičnina, ki je v skladu s splošnim prepričanjem namenjena gospodarski rabi ali olepšanju glavne stvari. V dvomu pritiklina deli usodo glavne stvari.«

Ali se res hočete zaplezati s filozofijo? No, pa dajmo!

Dileme, dileme, dileme

Predstavljajte si, da se najde radikalen vegan, ki bo poskušal izkoristiti pravno definicijo živali kot čutečega bitja za to, da bi spodbijal živinorejsko dejavnost in mesnopredelovalno industrijo. Ali celo pravico do uživanja mesa.
Kaj boste pa potem rekli? Da vam teknejo ocvirki samo zato, ker pujs kot sicer čuteče bitje ne čuti, ko ga koljejo, ker je bil pred zakolom omamljen? In se dičili s človeškostjo, da ni bil pokončan halal?
Mesojednost pa ni edino, za kar bi lahko bili prikrajšani zaradi definicije živali kot čutečih bitij. Ta navada ali zaradi mene razvada je za večino sprejemljiva.
Obstajajo pa še druge, nesprejemljive, četudi ne prepovedane — vsaj ne v Sloveniji. Recimo sodomija — ali »somdomija«, kot je temu rekel John Sholto Douglas, 9. markiz Queensberry — ali konkretneje zoofilija.
Ali bo spolno občevanje z živalmi potem prepovedano kot kaznivo dejanje? (Zdaj ni.) Zanimiva dilema za ortodoksne privržence svobode in človekovih pravic: liberalni kot so, bi morali to dopustiti — čeprav bi se jim kot konservativcem in tradicionalistom občevanje z živalmi moralo gnusiti.
Še več! Ali lahko svoboda živali omejuje svobodo človeka? Ima žival pravico zavrniti človekovo željo po seksu? No, ali ima sploh to zmožnost? Je konsenzualni seks z živaljo sploh možen? Ali je vsak seks z živaljo posilstvo? Namreč živali?
To stvari še bolj zaplete. Ker če žival enkrat definiramo kot čuteče bitje, potem smemo domnevati, da se je zmožna tudi strinjati s seksom — tudi s seksom s človekom. Dilema tudi za novo definicijo posilstva kot enostranskega dejanja brez pristanka in eventualno tudi brez prisile.

Ušesni čip

In če se vam zdi to preveč abstraktno, izvolite še nekaj bolj konkretnega ali celo zabavnega.
Kot nalašč je prav te dni, ko je potekala debata o živalih, poslanec Franc Breznik (SDS) objavil solzav zapis o prometni nesreči neke svinje. To vemo po zaslugi Nove24TV.si, ki redno sledi podvigom svojih poslancev in ki se ji je posrečil ta epohalen stavek: »Poslanec Slovenske demokratske stranke Franc Breznik je delil tragično usodo t.i. prašička Maxa.«
Če prav razumem, je na avtocesti pri hitrosti 130 na uro nekemu vozniku s prikolice padel pujsek »Max« (kot ga je Breznik sam poimenoval) in se odkotalil v zanesljivo, četudi ne instantno smrt.
Breznik je revčka pokril z odejo in na Facebooku dodal:

»Dragi Max, kot si lahko danes spoznal, nismo vsi ljudje enaki, lahko pa ti obljubim, da bo tvoja tragična življenska izkušnja, navdih pri prizadevanjih, da tudi tebi in tvojim živalskim prijateljem zagotovim primerno zakondajo, ki bo kaznovale takšne, ki so ti zadali velike bolečine in trpljenje.«
»Adijo Max in oprosti nam …«

Voilà. Slava mu. Amen. Max ni umrl zaman. Umrl je zato, da bi Breznik v malo verjetno koaliciji s Katičevo in Hotovo pri kolegih poslancih vsem insajderjem na živalski farmi zrihtal ušesni čip čutečega bitja.